Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Jehovove priče

slovenščina

5. FEBRUAR 2015
FRANCIJA

Najvišje upravno sodišče v Franciji naredilo konec diskriminaciji

Najvišje upravno sodišče v Franciji naredilo konec diskriminaciji

Potem ko se skupaj pogovarjamo o Svetem pismu, sem vesel in si prepevam. Vaš obisk mi je v tolažbo, preučevanje Svetega pisma pa mojemu življenju daje smisel.

Samo zahvaliti se vam želim za vse, kar ste storili v pravnem, upravnem in duhovnem pogledu, da bi nam omogočili to duhovno oskrbo.

Ta duhovna oskrba je odgovor na moje molitve.

Te besede zapornikov v Franciji kažejo njihovo hvaležnost za duhovno oskrbo, ki jim jo nudijo predstavniki Jehovovih prič.

Najvišje upravno sodišče v Franciji je 16. oktobra 2013 izdalo sodbo, s katero je naredilo konec dolgoletni diskriminaciji Jehovovih prič v Franciji. Razsodba sodišča predstavnikom Jehovovih prič dovoljuje, da zapore obiskujejo kot uradno priznani kaplani in zapornikom, ki to želijo, nudijo duhovno oskrbo. *

Predstavniki Prič niso bili priznani za kaplane

Mnoga leta so uprave zaporov predstavnikom Prič dovolile, da obiskujejo zapornike in jim nudijo duhovno oskrbo, čeprav nobeden od Prič ni bil uradno priznan kot kaplan. To se je spremenilo leta 1995, ko je parlamentarna komisija izdala sporno poročilo s seznamom tako imenovanih nevarnih sekt, na katerem so bili tudi Jehovove priče. Ta negativna opredelitev ni bila le napad na javno podobo Prič, ampak je tudi sprožila val diskriminacije proti njim. To se je med drugim kazalo v zavodih za prestajanje kazni zapora.

Čeprav parlamentarna poročila niso pravno zavezujoča, pa so nekatere uprave zaporov na podlagi poročila iz leta 1995 predstavnikom Prič omejile dostop do zapornikov, ki so želeli duhovno oskrbo. Priča je lahko glede na obče pravo zapornike obiskal kot navaden državljan, ne pa kot predstavnik verske skupnosti. S seboj ni več smel prinesti Svetega pisma ali katere druge verske literature. Vsi obiski so morali potekati v skupnem prostoru za obiske, v katerem vzdušje ni bilo primerno za duhovno razpravo. Eden od Prič, ki obiskuje zapornike, je glede vzdušja v prostoru za obiske rekel, da je »takšno kot na železniški postaji s podobno stopnjo hrupa«. V nekaterih zaporih so se morali zaporniki po odhodu Prič sleči, da so jih preiskali, saj obiska ni opravil uradno priznan kaplan.

Jehovove priče so si prizadevali pridobiti enake pravice kot odobreni predstavniki drugih verskih skupnosti. Zato so z letom 2003 na francosko upravo za izvrševanje kazenskih sankcij pričeli vlagati prošnje, da bi postali uradno priznani kaplani. Vse prošnje so bile brezpogojno zavrnjene. Priče so se zoper te samovoljne in diskriminatorne zavrnitve pritožili na višji upravni organ, vendar brez uspeha. Francosko ministrstvo za pravosodje je kot uradni razlog, zakaj Priče niso priznani kot kaplani, navedlo to, da Priče niso na seznamu verskih skupnosti, ki jim je dovoljen vstop v zapore. Poleg tega so bili na ministrstvu zaskrbljeni, da bodo tudi druge verske manjšine za svoje predstavnike zahtevale uradno priznanje, če bodo predstavnike Jehovovih prič priznali kot kaplane. Ker so Priče tudi na ministrstvu za pravosodje naleteli na gluha ušesa, niso imeli druge izbire, kot da svoj primer predajo sodišču.

Vlada noče narediti konca diskriminaciji

Leta 2006 so Jehovove priče vložili tožbe, zato da bi dosegli razveljavitev zavrnjenih prošenj in da bi sodišče ministrstvu za pravosodje odredilo, da predstavnike Prič uradno prizna za kaplane. Vsako upravno in pritožbeno sodišče v državi, ki je odločalo o tem vprašanju, je razsodilo, da je vlada ravnala nezakonito, ko ni hotela ugoditi prošnji Prič. Poleg tega je leta 2010 francoski visoki organ za boj proti diskriminaciji in za enakost obsodil stališče vlade in ministrstvo za pravosodje pozval, naj naredi konec diskriminaciji.

Francoska vlada ni samo ignorirala tega opozorila in odločitev sodišč, ampak je tudi vložila pritožbe na Državni svet, najvišje upravno sodišče v Franciji.

Zgodovinska odločitev v prid Jehovovim pričam

Leta 2013 so Priče končno dočakali obravnavo pred Državnim svetom, ki je skupaj presojal o devetih podobnih primerih. To sodišče je 16. oktobra 2013 zavrnilo vse pritožbe, ki jih je vložila francoska vlada. Izjavilo je, da je uprava za izvrševanje kazenskih sankcij dolžna spoštovati pravice zapornikov, zato mora »nemudoma, ko je vložena prošnja, zadostno število predstavnikov verske skupnosti uradno priznati kot kaplane, ti pa so edino dolžni spoštovati zahteve glede varnosti in reda v posameznem zavodu«. Državni svet se je nadalje skliceval na francosko ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ko je izjavil, da je »svoboda mišljenja, vesti in veroizpovedi zajamčena tudi zapornikom in zato se lahko sami odločijo, katere vere se bodo držali«. Zaradi te odločitve so Francija in njena čezmorska ozemlja do danes uradno priznali kot kaplane 105 Prič. Tako lahko zdaj predstavniki Prič v zaporih opravljajo pastoralno delo.

Januarja 2014 je francoska uprava za izvrševanje kazenskih sankcij Jeana-Marca Fourcaulta, ki je Jehovova priča, uradno priznala kot državnega kaplana Jehovovih prič. Kot tak ima vstop v vsak zapor v Franciji. Prav tako lahko pred upravo za izvrševanje kazenskih sankcij nastopa kot predstavnik Jehovovih prič. Takole pravi: »Od sedaj naprej se lahko kaplani, ki so Jehovove priče, tako kot predstavniki drugih priznanih verskih skupnosti sestanejo z zaporniki na samem, v dostojanstvenih in primernih prostorih, včasih celo v njihovi celici.«

Ta odločitev je pomembna zmaga za versko svobodo v Franciji. Potrjuje, da imajo zaporniki pravico izbrati si, katere vere se bodo držali in kateri verski predstavnik jih bo obiskal. Jehovove priče so hvaležni, da so francoska sodišča naredila konec tej diskriminaciji in s tem naredila korak naprej k njihovemu priznanju v Franciji.

^ odst. 6 Nekateri zaporniki postanejo Jehovove priče po tem, ko v zaporu z njimi navežejo stik. Drugi so morda bili s Pričami v stiku že prej ali pa so jih vzgajali starši, ki so Priče, nato so se zapletli v kazniva dejanja, sedaj pa se želijo vrniti v krščansko občino. Ne glede na to, zakaj zaporniki želijo, da jih obišče predstavnik Jehovovih prič, pa imajo ti posamezniki enake verske pravice kot zaporniki drugih veroizpovedi.