Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

30. MAREC 2016
RUSIJA

Odbor ZN za človekove pravice poroča, da se Rusija spravlja na Jehovove priče na podlagi protiekstremistične zakonodaje

Odbor ZN za človekove pravice poroča, da se Rusija spravlja na Jehovove priče na podlagi protiekstremistične zakonodaje

ST. PETERBURG, Rusija: Leta 2016 mineva 125 let, odkar so oblasti v carski Rusiji izgnale Semjona Kozlickega, ki je bil med prvimi Jehovovimi pričami v Rusiji. Zaradi oznanjevanja svetopisemskega sporočila so ga leta 1891 brez kakršnega koli sojenja vklenile v verige in izgnale v Sibirijo, kjer je živel do svoje smrti leta 1935.

Heiner Bielefeldt, posebni poročevalec Združenih narodov o svobodi veroizpovedi ali prepričanja

V zadnjem stoletju se odnos Rusije do Jehovovih prič ni kaj dosti spremenil. Kot je pisalo v zadnjem poročilu odbora Združenih narodov za človekove pravice, številni viri kažejo, da Rusija še naprej omejuje »svobodo izražanja, [...] in svobodo veroizpovedi, česar so tarča med drugim tudi Jehovove priče«.

Odbor ZN za človekove pravice ima nalogo, da preverja, ali države pogodbenice Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), med katerimi je tudi Rusija, izpolnjujejo svoje obveznosti. »Sestavljalci MPDPP-ja,« pravi Heiner Bielefeldt, posebni poročevalec Združenih narodov o svobodi veroizpovedi ali prepričanja, »so priznali pomembnost svobode veroizpovedi ali prepričanja s tem, da so jo znotraj MPDPP-ja opredelili kot takšno, ki se je ne sme derogirati [odvzeti ali odreči] niti v primeru izredne splošne nevarnosti (4. člen, 2. odstavek). Takšen status ima le malo drugih kategorij človekovih pravic.« Odbor je po 113. zasedanju (glej sliko zgoraj) izdal svoje najnovejše periodično poročilo o Ruski federaciji. V njem je sklenil, da Rusija na zunaj sicer ščiti svobodo veroizpovedi s tem, da je pristopila k Paktu, vendar pa sodišča po vsej državi samovoljno uporabljajo protiekstremistično zakonodajo za to, da se spravljajo na Jehovove priče.

Ruski zvezni zakon o boju proti ekstremističnim dejavnostim (Št. 114-FZ) je bil sprejet leta 2002, deloma zato, da bi se lotili problema terorizma. Vendar pa je Rusija leta 2006, 2007 in 2008 ta zakon dopolnila. Kot poroča članek »Ruski zakon o ekstremizmu krši človekove pravice«, objavljen v The Moscow Times, gre zdajšnji zakon »veliko dlje od vsakršnega strahu pred ekstremizmom v povezavi s terorizmom«. Kot pojasnjuje Derek H. Davis, nekdanji direktor Inštituta J.M. Dawson za študije odnosov med cerkvijo in državo na Baylorjevi univerzi, zdajšnji zakon »nič drugega kot izrablja ‚teroristični‘ besednjak, ki je razširjen po vsem svetu od 11. septembra 2001, ko je prišlo do napada na Dvojčka v New Yorku, da z njim označuje nezaželene verske skupnosti po Rusiji«. Zato se »oznaka ‚ekstremistično‘«, kot še dodaja, »nepošteno in pristransko uporablja za Jehovove priče«.

Odbor ZN za človekove pravice meni, da je srž problema to, da zakonska definicija ekstremistične dejavnosti ni dovolj jasna. Geraldine Fagan, avtorica knjige Believing in Russia—Religious Policy After Communism, je za The Washington Post pojasnila, da zaradi premalo določne ubeseditve zakona lokalna sodišča brez kakršnih koli težav »spravijo skupaj nekaj tako imenovanih strokovnjakov, ki niso preveč naklonjeni Jehovovim pričam, in jim naročijo, naj sestavijo poročilo in v njem publikacije Prič označijo za ekstremistične«.

Tako je bilo tudi v primeru, ki se je zgodil v začetku letošnjega leta, ko je vyborško mestno sodišče zaradi negativnega pričanja nekega jezikoslovca razglasilo dve reviji Jehovovih prič za ekstremistični. Isto tožilstvo je prav tako vložilo zahtevo, da se tudi Prevod novi svet (to je Sveto pismo, ki ga izdajajo Priče) razglasi za ekstremistično gradivo. Sodna obravnava se je pričela 15. marca 2016.

Svetopisemska literatura, namenjena za uvoz v Rusijo, v skladišču srednjeevropske podružnice Jehovovih prič v Seltersu v Nemčiji. Od marca 2015 ruski cariniki blokirajo uvoz publikacij Jehovovih prič.

Pravne težave, ki jih imajo Priče v letu 2016, so se začele z zaskrbljujočimi dogodki v letu 2015. Kot poudarja Roman Lunkin, vodja Centra za verske in družbene študije na Inštitutu Evropa na Ruski akademiji znanosti v Moskvi, »preganjanje v letu 2015 ni bilo le intenzivnejše, ampak je bilo tudi znatno pogostejše«. Od marca 2015 ruske oblasti blokirajo uvoz verskih publikacij Jehovovih prič, tudi tistih, ki so jih ruska sodišča v preteklosti že pregledala in ocenila, da v njih ni nobenih sledi ekstremizma. Julija so ruski cariniki pričeli blokirati uvoz ruskega prevoda Svetega pisma, ki so ga izdale Priče. Ta isti mesec je Ruska federacija postala edina država na svetu, v kateri je prepovedano uradno spletno mesto Jehovovih prič, jw.org. Novembra so Jehovovim pričam zavrnili uvoz pošiljke Ruskega sinodalnega prevoda Svetega pisma, ki ga običajno uporabljajo druge krščanske skupnosti v Rusiji, med drugim tudi Ruska pravoslavna cerkev. Leto se je glede na The Washington Post končalo z »enim od največjih ruskih protiekstremističnih sodnih procesov, kar pomnimo«. Sodnik v pristaniškem mestu Taganrog je namreč obsodil 16 Jehovovih prič, ki so bile kazensko obravnavane zaradi organiziranja mirnih verskih shodov in sodelovanja na njih.

V taganroškem primeru je tako kot v drugih podobnih mnogo ironije. »Pripadniki starejše generacije Jehovovih prič, ki so tarča kazenskega pregona, že imajo uradne dokumente, da so bili žrtev represije,« pravi prej omenjeni Roman Lunkin. V času Sovjetske zveze je bilo na tisoče Jehovovih prič poslanih v zapor. Leta 1990 so izpustili iz zapora še zadnje Priče. Imena teh nekdanjih zapornikov so bila uradno oprana sramote, saj je vsak od njih prejel Dokument o rehabilitaciji, v katerem je pisalo, da niso bili »sovražniki ruskega naroda«, ampak nedolžne žrtve. Potemtakem, kot ugotavlja Roman Lunkin, »sedanje ruske oblasti s protiekstremistično zakonodajo pravzaprav razveljavljajo takratno rehabilitacijo«.

Toda Jehovovim pričam v Rusiji je uspelo izbojevati redko pravno zmago 27. maja 2015, ko je pravosodno ministrstvo Ruske federacije obnovilo registracijo Jehovovih prič kot lokalne verske skupnosti v Moskvi. Ta status so Priče izgubile, ko je bila 26. marca 2004 ukinjena njihova pravna oseba v Moskvi. Priče so se glede tega pritožile na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). To sodišče pa je 10. junija 2010 odredilo, da mora Rusija ponovno registrirati Jehovove priče v Moskvi in plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Ljubov in Aleksej Koptev slikana objeta na vrtu v Taganrogu v Rusiji, 11. novembra 2015. Oba sta Jehovovi priči. Aleksej je bil 30. novembra 2015 skupaj s še 15 drugimi Pričami obsojen na taganroškem mestnem sodišču zaradi ekstremistične dejavnosti – organiziranja mirnih verskih shodov in sodelovanja na njih. Aleksej, ki je upokojenec in ima vnuke, je od države dobil priznanja za 38 let marljivega dela v legendarni tovarni Krasnyj kotelščik (Rdeča kotlarna).

»Strinjam se z ugotovitvijo ESČP-ja,« izjavlja posebni poročevalec Združenih narodov. »Odreči Jehovovim pričam pravico, da se organizirajo v skladu s svojo vero, je bilo ‚drastično‘ in ‚nesorazmerno‘ dejanje kot tudi kršitev verske svobode.« Ruska vlada je, kot je določala razsodba ESČP-ja, plačala denarno kazen, toda s ponovno registracijo pravne osebe Jehovovih prič je odlašala vse do maja lanskega leta, ko je minilo skoraj pet let od razsodbe ESČP-ja.

Dokumenti o rehabilitaciji. Na tisoče Jehovovih prič, ki so bile v času sovjetskega režima zaprte zaradi svoje vere, je ob svoji izpustitvi prejelo takšen dokument. S tem dokumentom je bilo njihovo ime oprano sramote in potrjeno, da niso bile »sovražniki ruskega naroda«.

Jaroslav Sivulski, ruski predstavnik Jehovovih prič za medije, pravi: »V Moskvi živi več kot 9600 Jehovovih prič, po vsej državi pa jih je približno 175.000. Vse Priče v Rusiji kakor tudi naša celotna svetovna bratovščina, ki šteje več kot 8 milijonov vernikov, upajo, da je registracija, ki je bila izdana v ruskem glavnem mestu, znanilka resnične verske svobode po vsej državi.« Toda strokovnjaki, kot je Derek Davis, menijo, da bi na ponovno registracijo lokalne verske skupnosti Jehovovih prič, ki je sicer »bistvenega pomena za to, da je na zunaj videti, da država spoštuje versko svobodo, morali gledati predvsem kot na politično potezo, s katero je država želela ustreči mednarodni skupnosti«.

Odbor za človekove pravice je leta 2015 priporočil isto kot leta 2003 in 2009, in sicer da naj Rusija »brez nepotrebnega odlašanja ponovno preuči zvezni zakon o boju proti ekstremističnim dejavnostim«. Poleg tega naj popravi definicijo »ekstremistične dejavnosti« tako, da bo vključevala element nasilja ali sovraštva, in določi kriterije, po katerih je neko gradivo lahko opredeljeno kot ekstremistično. Poleg tega odbor naproša Rusijo, naj sprejme »potrebne ukrepe, da bi se preprečilo samovoljno uporabljanje tega zakona,« in ponovno preuči »zvezni seznam ekstremističnega gradiva«.

Nikolaj Trocjuk (drugi z desne) je v času sovjetskega režima preživel tri leta v zaporu zaradi ugovora vesti vojaški dolžnosti. Tridesetega novembra 2015 je bil znova kazensko obravnavan, tokrat skupaj s svojim zetom Andrejem Gončarovim (skrajno levo), hčerko Oksano Gončarovo (tretja z leve), sinom Sergejem Trocjukom (skrajno desno) in s še 12 drugimi Pričami v Taganrogu.

»Diskriminacija skupnosti Jehovovih prič je versko preganjanje v pravem pomenu besede,« pravi Roman Lunkin, »saj druge priznane veroizpovedi lahko opravljajo enako versko dejavnost kot Jehovove priče, vendar za to niso kaznovane.« Toda Jehovove priče kljub vsem pravnim obtožbam, ki jih pogosto spremlja še agresivna medijska gonja, kot na koncu ugotavlja Roman Lunkin, »še naprej delujejo po vsej državi in število njihovih pripadnikov se vztrajno veča«.

Predstavnika za medije:

Mednarodno: David A. Semonian, oddelek za javne informacije, tel. +1 718 560 50 00

V Rusiji: Jaroslav Sivulski, tel. +7 812 702 26 91