Preskoči na vsebino

Charles Rutaganira, ki je Jehovova priča, je preživel genocid, ker so soverniki tvegali življenje, da bi ljubeče skrbeli zanj in ga ščitili.

1. AVGUST 2019
RUANDA

Spomin na genocid v Ruandi – 25 let kasneje

Spomin na genocid v Ruandi – 25 let kasneje

Genocid proti Tutsijem, ki se je zgodil leta 1994 v Ruandi, se je hitro razširil po vsej državi in je bil eden najbolj grozovitih genocidov v sodobni zgodovini. V približno 100 dneh je bilo po ocenah Združenih narodov umorjenih od 800.000 do 1,000.000 ljudi. Večina žrtev je bilo iz plemena Tutsi, vendar so bili tarča tudi Hutuji, ki niso podpirali pomora Tutsijev. To pomeni, da je vsem 2500 Jehovovim pričam v Ruandi grozila smrt.

V genocidu je umrlo približno 400 naših bratov in sester iz Ruande, večina iz plemena Tutsi. Vendar so umrle tudi Priče iz plemena Hutu, saj si niso mogle niti predstavljati, da bi komu storile hudo ali da bi prepustile svoje krščanske brate in sestre v roke morilcev.

Brat Charles Rutaganira, ki je Tutsi, je preživel genocid. Še vedno se živo spominja tistega nedeljskega jutra pred 25 leti, ko je bil prepričan, da bo umorjen, in požrtvovalne ljubezni njegovih krščanskih sovernikov, ki so mu rešili življenje.

Brat Rutaganira je bil popolnoma šokiran, ko je 30 napadalcev obkolilo njegovo hišo. Takole pripoveduje: »Večina od njih so bili moji sosedje. Vsak dan smo se pozdravili.« Toda ko je jezna množica tistega jutra prišla k njegovi hiši, je videl, da so se spremenili. »Njihove oči so bile rdeče in polne sovraštva. Videti so bili kot živali, ki so želele raztrgati svoj plen.«

Besna množica je brata Rutaganira napadla z mačetami, sulicami in palicami z žeblji – zgolj zato, ker je Tutsi. Nato so ga odvlekli na ulico in ga tam pustili umreti. Medtem ko je delno zavesten ležal v krvi, je prišla skupina delavcev z lopatami, da bi ga pokopala. Eden od delavcev je brata Rutaganira poznal kot miroljubnega kristjana, zato je vprašal: »Zakaj so umorili to Jehovovo pričo?« Nihče ni odgovoril. Ravno takrat je začelo močno deževati in delavci so odšli.

Brat Samuel Rwamakuba, ki je Hutu in je živel tam blizu, je slišal, kaj se je zgodilo bratu Rutaganiru, zato je v hudem dežju poslal svojega sina, da ga prinese domov. Še dva brata iz plemena Hutu sta se pogumno podala na nevarne ulice, da bi prinesla zdravila in povoje. Morilci so se vrnili po brata Rutaganira. Ko so ga našli na domu Hutuja, je vodja zagrozil: »Ta problem bomo rešili jutri zjutraj.«

Vsi bratje iz plemena Hutu so vedeli, da lahko umrejo, ker pomagajo Tutsijem. Brat Rutaganira pravi: »Če so koga nameravali ubiti in si mu ti skušal rešiti življenje, bi zagotovo ubili oba.«

Brat Rwamakuba bi kot Hutu lahko pobegnil in prešel cestne zapore, ki so jih dan in noč stražile oborožene vojaške enote. Vendar ni hotel zapustiti svojega ranjenega brata Tutsija. Rekel mu je: »Ne bom te zapustil. Kjer boš umrl ti, bom umrl tudi jaz.«

Naslednjega dne je na ulice prišla sovražnikova vojska in pregnala morilce.

Brat Rutaganira se je, ko si je opomogel, vrnil, da bi obiskal žalujoče brate in sestre iz svoje občine, ki so zaradi nesmiselnega poboja izgubili ljubljene osebe. Nekateri so trpeli čustveno in fizično zaradi mučenja ali posilstva. »Še posebej težki so bili prvi meseci po genocidu,« se spominja brat Rutaganira. Vendar so si bratje in sestre iz plemen Hutu in Tutsi pomagali premagovati bolečine z ljubeznijo in medsebojnim razumevanjem. »Močno so se trudili, da med njimi ne bi bilo hinavščine, razlik ali razkolov,« je dodal.

Na razstavi, ki je potekala aprila 2019 v Nacionalnem centru za civilne in človekove pravice v Atlanti v zvezni državi Georgia, so bile predstavljene zgodbe bratov in sester, ki so preživeli ruandski genocid ali umrli v njem.

Priče v Ruandi so kljub močnemu trpljenju nadaljevale s krščanskimi shodi in oznanjevanjem. Našli so veliko ljudi, ki so obupno potrebovali tolažbo in upanje. Nekateri so zelo trpeli, ker so bili njihovi ljubljeni kruto umorjeni. Druge je mučila lastna vest zaradi grozot, ki so jih naredili. Mnogi v Ruandi so imeli občutek, da so jih izdali njihovi sosedje, voditelji, še posebej pa cerkve. (Glej okvir » Vloga cerkva v ruandskem genocidu«.)

Vendar je med Ruandci izstopala miroljubnost Jehovovega ljudstva. Katoliška učiteljica in njenih šest otrok iz plemena Tutsi se je skrilo pri družini Prič, ki so jo komaj poznali. Rekla je: »Zelo cenim Jehovove priče. [...] Večina ljudi ve, da niso sodelovali v genocidu.«

Ko se je genocid končal, je veliko Ruandcev začelo hoditi na shode v kraljestvene dvorane. V povprečju je vsak oznanjevalec vodil tri svetopisemske tečaje. V službenem letu 1996 je število Prič v Ruandi naraslo za več kot 60 odstotkov, saj so ljudje hrepeneli po tolažilnem sporočilu o Kraljestvu.

Za mnoge, še posebej za preživele, je 25. obletnica genocida čas, da globoko razmišljajo o tem, kar se je zgodilo. Brat Rutaganira in drugi očividci so še vedno prepričani, da je ljubezen, kakršno je imel Kristus, veliko močnejša od rasnega sovraštva. »Jezus Kristus je svoje sledilce učil, naj ljubijo drug drugega bolj kot sami sebe,« pravi brat Rutaganira. »Še vedno sem živ, ker je takšna ljubezen med Jehovovim ljudstvom realnost.« (Janez 15:13)