Tejmur Ahmedov je bil izpuščen iz zapora 4. aprila 2018, potem ko ga je uradno pomilostil predsednik Kazahstana, Nursultan Nazarbayev. Zaprt je bil skupno 441 dni. Oblasti so ga aretirale zgolj zato, ker se je o svojem verskem prepričanju pogovarjal z drugimi.

Tejmur in njegova žena Mafiza sta se zdaj že vrnila domov v Astano, ki je glavno mesto Kazahstana. Kmalu za tem, ko je bil izpuščen na prostost, ju je intervjuval oddelek za javne informacije, ki deluje v svetovnem središču Jehovovih prič v Warwicku (zvezna država New York). V nadaljevanju je zapis pogovora, ki je bil zaradi jasnosti skrajšan in urejen.

Oddelek za javne informacije: Za začetek bi radi več izvedeli o tebi, Tejmur. Kdaj si postal Jehovova priča?

Tejmur: Krščen sem bil 9. oktobra 2005. Preden sem spoznal resnico, sem bil ateist. Mnoga leta nisem verjel v nobenega boga in nisem bil religiozen. Kasneje, ko je moja žena pričela preučevati z Jehovovimi pričami, sem se začel zanimati za pogovore, ki so jih imele z njo. Običajno sem stal za vrati in vlekel na ušesa, kaj so se pogovarjali.

Ko sem slišal, kaj preučujejo, je to v meni vzbudilo radovednost, saj so se pogovarjali samo o lepih in dobrih stvareh. Nazadnje so mi Priče predstavile Veslava, ki je po rodu Poljak, vendar je živel v Kazahstanu. Med najinim prvim pogovorom sem mu rekel: »Samo eno vprašanje imam za vas. Če bom z odgovorom zadovoljen, bova prijatelja in bova nadaljevala najine pogovore. Ampak brez zamere, če z odgovorom ne bom zadovoljen, pogovorov ne bova nadaljevala.« Nato sem ga vprašal, kaj se zgodi z mrtvimi. Odprl je Sveto pismo pri Pridigarju 9:5 in rekel: »Preberi to vrstico in boš vedel, kaj se zgodi.« Ko sem jo prebral, mi je bilo jasno, da je to resnica. Strinjal sem se, da se spet dobiva in preučujeva Sveto pismo.

Torej si preučeval Sveto pismo in se potem leta 2005 krstil.

Preskočimo zdaj na dogodke, ki so vodili do tvoje aretacije. Maja 2016 si srečal skupino moških, ki so trdili, da se zanimajo za verovanje Jehovovih prič. V nekaj mesecih ste se večkrat sestali in imeli pogovore na temelju Svetega pisma. Ali se spomniš, da so ti moški, ko si se pogovarjal z njimi, rekli oziroma naredili kaj sumljivega?

Tejmur: Da, omenil sem jim, da se takšno preučevanje Svetega pisma običajno ne vodi skupinsko, ampak individualno. Predlagal sem jim, da bi se z vsakim preučevalo posebej, toda vsakič so moj predlog zavrnili in rekli, da bi se raje pogovarjali v skupini. Poleg tega so na preučevanje večkrat povabili še druge in me prosili, naj ponovim to, kar smo se pogovarjali prejšnjič.

Mafiza: Enkrat sem se tudi jaz pridružila, ko so preučevali Sveto pismo. Opazila sem, da se pogovarjajo o različnih religijah, čeprav so preučevali že kar nekaj časa. Videla sem tudi, da živijo v stanovanju, ki si ga večina svetopisemskih učencev ne bi mogla privoščiti. Omenila sem, da imajo kot učenci precej razkošno življenje. Ob tem se je jasno videlo, da jim je postalo neprijetno. Ko smo odhajali, so Tejmurja potegnili na stran. Medtem ko sem čakala zunaj, so mu rekli, naj ne pridem več z njim na preučevanje.

Kdaj si ugotovil, da se moški, s katerimi si preučeval, pravzaprav ne zanimajo za verovanje Jehovovih prič, temveč sodelujejo s kazahstansko tajno policijo, Komitejem za nacionalno varnost?

Tejmur: Šele med zaslišanjem na sodišču sem izvedel, da so sodelovali s tajno policijo.

Kako si se odzval, ko si bil aretiran in pozneje obtožen »spodbujanja k verskim nesoglasjem« in zagovarjanja »[verske] večvrednosti«?

Tejmur: Če povem iskreno, sem ob aretaciji mislil, da me bodo, kot so rekli, odpeljali na policijsko postajo, da zadevo razčistijo in me nato izpustijo. Pripravljen sem se bil zagovarjati in pojasniti, kaj sem se pogovarjal z moškimi.

Dogodki, ki so sledili, so me precej presenetili, vendar me ni bilo strah. Obtožbe o ekstremizmu in spodbujanja k verskim nesoglasjem so me pošteno presenetile. Jehovove priče so ljudje, ki se z drugimi pogovarjajo o Jehovu in niso nikoli spodbujali k sovraštvu ali nesoglasju. Trdno sem bil prepričan, da sem nedolžen in da me Jehova podpira. Res je, da sem bil zaskrbljen, toda spomnil sem se nasveta iz Svetega pisma: »Zvrnite nanj [na Jehova] vse svoje skrbi, ker mu je mar za vas.« (1. Petrovo 5:7)

Kasneje, ko si bil priprt v predkazenskem postopku že več kot tri mesece, te je okrožno sodišče v Astani 2. maja 2017 obsodilo na petletno zaporno kazen in ti odredilo triletno prepoved sodelovanja v svetopisemskem izobraževanju. Kako je ta razsodba vplivala nate?

Tejmur: Ko je sodišče objavilo razsodbo, sem se sprijaznil z dejstvom, da bom moral odslužiti celotno kazen, če bo treba. Razmišljal sem takole: Če je to preizkušnja, potem ima Jehova nadzor nad tem, koliko bo trajala, in ve, kdaj se bo končala. Odločen sem bil, da bom vztrajal, dokler bo treba.

Tejmur je bil zaprt v tem zaporu, ki se nahaja v Pavlodarju v Kazahstanu.

Kolikor vemo, si v zaporu imel resne zdravstvene težave, ali ne?

Tejmur: Tako je. Zdravil sem se, še preden so me zaprli. V zaporu se je to zdravljenje prekinilo, zato se mi je stanje začelo slabšati.

Mafiza, kako si se počutila takrat?

Mafiza: Bila sem prestrašena in zelo potrta. Ko so Tejmurja zaprli, mi je bilo težko sprejemati odločitve, saj sva bila po 38 letih zakona prvič ločena drug od drugega. Toda potolažil me je z besedami: »Ne skrbi! Jehova bo teh 5 let, ko ne bova skupaj, povrnil tako, da bova že v tej stvarnosti skupaj še 25 let!«

Kaj ti je še pomagalo, ko je bil mož v zaporu?

Mafiza: Soverniki so mi resnično pomagali. Ko je Tejmur šel v zapor, sem dejansko mislila, da se me bodo bali obiskati zaradi okoliščin, povezanih z aretacijo moža. Tajna policija je opazovala najino hišo in dogajanje.

Nekega dne sta me obiskala nek starešina in njegova žena, kar me je zelo spodbudilo. Ko sem ju vprašala, ali ju ni bilo strah priti sem, sta mi odvrnila: »Zakaj pa naj bi naju bilo strah? Danes nam oblasti lahko sledijo po naših telefonih. Če torej hočejo, nas zlahka najdejo.«

Starešine so mi na pastirskem obisku svetovali, naj bom duhovno močna in naj ne podležem preizkušnji.

Tejmur, kaj ti je pomagalo, da si vztrajal v tej preizkušnji in ostal pozitiven?

Tejmur, priklenjen na bolniško posteljo v Almatyju, malo preden je bil izpuščen na prostost. Zdravljenje mu je bilo sprva zavrnjeno, ko pa se mu je stanje močno poslabšalo, so mu oblasti dovolile, da se zdravi.

Tejmur: Molitve k Jehovu! Vsak dan sem molil za vodstvo, razum in moč, da sem lahko ostal vesel, vdan in zvest v težkih okoliščinah. Odgovori na moje molitve so bili očitni. Podpiral me je in nisem imel občutka, da sem v zaporu osamljen.

Pomagalo mi je tudi branje Svetega pisma. V enem od zaporov mi je bilo ves čas na voljo. V nekem drugem je bilo v knjižnici in lahko sem šel tja ter ga bral enkrat na teden.

Spomnim se tudi, kaj mi je govoril Veslav, ki je z mano preučeval Sveto pismo. Večkrat mi je rekel, da nas ne bi smelo biti strah preizkušenj. Vprašal sem ga: »Zakaj me ne bi smelo biti strah? Kaj pa, če je preizkušnja huda in strašna?« Odgovoril mi je, da Jehova ne bo dopustil, da bi bili skušani bolj, kot lahko prenesemo, in da nam bo dal moč, da prestanemo kakršno koli preizkušnjo. (1. Korinčanom 10:13) V zaporu nisem nikoli pozabil te svetopisemske misli.

Kako si se počutil, ko si izvedel, da soverniki vedo za tvoje okoliščine in da po vsem svetu molijo zate?

Tejmur: Vsekakor sem čutil, da je to pomoč od Jehova, saj naša organizacija pripada njemu. Prepričan sem bil, da ne bom prepuščen sam sebi in da me bo Jehova nekega dne rešil.

Zanimivo je, da sem se v bistvu najbolj bal, da bi šel v zapor. Groza me je bilo zaporov. Ko sem bral o naših zaprtih sovernikih, sem včasih molil: »Jehova, prosim, samo ne v zapor!« Vendar sem si obenem močno želel, da bi obiskoval ljudi v zaporih in se z njimi pogovarjal o resnici. Ko sem naše brate vprašal, ali bi lahko oznanjeval po zaporih, so mi pojasnili, da zaenkrat še nimamo dovoljenja za obiskovanje zaporov v Kazahstanu. Med sojenjem sem imel mešane občutke. Po eni strani me je bilo strah, po drugi strani pa sem začutil, da se mi bodo izpolnile sanje, da bom lahko oznanjeval zapornikom.

Ali si potem imel priložnost oznanjevati v zaporu?

Tejmur: Da. Nekoč sem moral do uradnika, ki je želel govoriti z menoj. Ko sem prišel v njegovo pisarno, mi je rekel: »Vem, da si Jehovova priča, zato naj ti še na misel ne pride, da bi mi oznanjeval!« Odgovoril sem mu, da nimam tega namena. Nato je vprašal: »Kako je Bogu ime?« Rekel sem: »Bogu je ime Jehova.« Nadaljeval je: »Kdo je potem Jezus? Ali ni on Bog?« Odgovoril sem: »Ne, on je Božji Sin.« Nato je vprašal: »Zakaj potem pravoslavni kristjani verjamejo, da je Bog?« Odvrnil sem: »To pa morate vprašati njih.«

Enkrat sem imel priložnost govoriti več kot 40 ljudem hkrati. Zapornike je obiskovala psihologinja. Pogovarjali smo se o zakonski zvezi, ko je vprašala, kako gledamo na poligamijo. Vsak je lahko povedal svoje mnenje.

Ko sem prišel na vrsto jaz, sem rekel, da o tem nimam osebnega mnenja, vendar mi je všeč mnenje nekoga drugega in rad bi ga povedal. Nato sem rekel: »Zato bo moški zapustil očeta in mater ter se bo držal svoje žene, in bosta eno telo.« (1. Mojzesova 2:24) Psihologinja je vprašala: »Čigavo mnenje je to?« Odgovoril sem: »Tako meni Bog Jehova, ki je ustvaril človeka. Omenjena sta samo dva človeka in nič več.«

Zatem me je vprašala, ali imam še kakšne druge razloge za to, da bi moški moral imeti samo eno ženo. Citiral sem Mateja 7:12, kjer piše: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« Dejal sem: »To so Jezusove besede. Prosim, vprašajte može, ki sedijo tukaj, ali bi svojo ženo delili s kom drugim. Če mož ne želi, da bi svojo ženo delil še s kom, gotovo tudi žena ne želi, da bi njen mož imel več žena.« Psihologinja je rekla, da ji je moj odgovor od vseh najbolj všeč.

Kako zelo spodbudno je vedeti, da si kljub težavnim okoliščinam našel priložnosti za oznanjevanje ljudem okoli sebe!

Potem ko so sodišča večkrat zavrnila prošnjo za tvoj izpust in ko je to storilo tudi kazahstansko vrhovno sodišče, se je zdelo, da so izčrpana vsa pravna sredstva.

Toda lahko bi te izpustili, če bi podpisal dokument o priznanju krivde. Nam lahko kaj več poveš o tem in zakaj ga nisi hotel podpisati?

Tejmur: Podpis tega dokumenta so mi pravzaprav večkrat predlagali. Na zunaj je bilo videti, da mi s tem delajo uslugo, vendar je v tem dokumentu pisalo, da sem kriv vseh obtožb in da se opravičujem za svoja dejanja. Kasneje so mi ponudili možnost, da sam napišem priznanje krivde in prosim za pomilostitev. Oblasti so mi naročile, naj napišem, da ni bilo prav, da sem z drugimi govoril o svojem verskem prepričanju, in da zdaj to obžalujem ter prosim, da se me izpusti iz zapora zaradi zdravstvenega stanja.

Takšno priznanje krivde sem zavrnil in oblastem povedal, da raje sedim v zaporu s čisto vestjo, kakor da grem na prostost s slabo vestjo.

Prav gotovo cenimo tvoj zgled vere in to, da nisi hotel poteptati svoje vesti.

Vendar je na koncu prišlo do preobrata. Nam lahko, prosim, poveš, kako si izvedel, da boš pomiloščen in izpuščen iz zapora?

Tejmur: Nekega dne je k meni v celico prišel paznik in mi rekel, da imam telefonski klic. Spomnim se, da sem pomislil: Le kdo me kliče? Ko sem dvignil slušalko, se je predstavila neka ženska in rekla, da me pride rešit zapora. Res nisem vedel, kako naj se odzovem na njene besede. Ko sem odložil slušalko, sem se odločil, da o tem obvestim sina, saj svoje žene nisem želel šokirati z novico ali ji dati lažnega upanja.

Po koncu telefonskega pogovora me je paznik vprašal: »Kaj so ti povedali?« Rekel sem mu, da gre verjetno za šalo, saj mi je ženska rekla, da me pride rešit zapora.

Mark Sanderson, član Vodstvenega organa, s Tejmurjem in Mafizo Ahmedov kmalu za tem, ko je bil Tejmur izpuščen iz zapora.

Paznik je odgovoril, da se ni šalila in da govori resnico.

Mafiza, kako si se odzvala na to veselo novico?

Mafiza: Ko mi je sin povedal novico, sem tudi jaz mislila, da je to šala. Na takšno novico smo res dolgo čakali!

Lahko si samo predstavljamo, kako sta se s Tejmurjem počutila, ko sta bila leto dni po aretaciji spet skupaj!

Kaj si se naučila iz te preizkušnje vere?

Mafiza: Spomnim se, kako sem jokala, ko sem slišala za brata Bahrama [Hemdemova] in [sestro] Gulziro Hemdemov. [Bahrama so oblasti v Turkmenistanu aretirale marca 2015. Na podlagi lažnih obtožb, da je »spodbujal k verskim nesoglasjem«, je bil 19. maja 2015 obsojen na štiriletno zaporno kazen in je še vedno v zaporu.] Še pred Tejmurjevo aretacijo sem premišljevala, kako težko mora biti Gulziri. Zdaj bi ji najraje poslala ljubeče pozdrave in jo objela. Po tem, kar sva prestala s Tejmurjem, bi ji rada povedala, da razumem njeno bolečino. Vem, da je tako kot jaz odvisna od podpore Jehova in sovernikov.

Neizmerno sem hvaležna vsem sovernikom, ki so nama stali ob strani, bratom in sestram v naši krščanski občini, vsem občinam po svetu, Vodstvenemu organu, odvetnikom in najinim sinovom.

Tejmur s potrdilom o pomilostitvi v roki, zatem ko je bil izpuščen na prostost.

Tejmur: Samo nekaj lahko rečem. Vsakogar doletijo preizkušnje. Seveda ne gre vsak v zapor. Za nekoga je morda preizkušnja nasprotovanje družinskega člana, ki ni Priča. Za drugega je mogoče odnos s sovernikom, s katerim težko shaja. Naj so preizkušnje takšne ali drugačne, smo vsi pred odločitvijo, ali bomo upoštevali Božja načela ali ne. Če jih upoštevamo, lahko preizkušnjo uspešno prestanemo. Najboljše je, da preizkušnje sprejmemo in ne pozabimo, da nam bo Jehova dal moč, da jih premagamo.

Zelo hvaležen sem družini in sinovom, da so me podpirali. Izkoristili so vsako priložnost, da me obiščejo, in to mi je pomagalo, da sem ostal močan.

Rad bi se tudi zahvalil sovernikom za vse, kar so naredili. Cenim njihove molitve in spodbudna pisma. Niti za trenutek se nisem počutil zapuščenega. Zaradi tega, kar sem doživel, se mi je še bolj okrepila ljubezen do bratovščine in prijateljstvo z Jehovom.