Preskoči na vsebino

Nekdanji zapor Gaeta, v katerem so bili zaradi svoje vere zaprti nekateri naši bratje.

9. JULIJ 2020
ITALIJA

Kako so Jehovove priče pomagale pri uveljavljanju ugovora vesti v Italiji

Kako so Jehovove priče pomagale pri uveljavljanju ugovora vesti v Italiji

Tako kot mnoge države tudi Italija priznava pravico državljanov, da zavrnejo služenje vojaškega roka, ker jim tega ne dopušča vest. Vendar ni bilo vedno tako. Italija je sprejela to temeljno človekovo pravico predvsem zaradi visoke cene, ki so jo glede tega plačale Jehovove priče.

Vpoklic v vojsko se je v Italiji nadaljeval še desetletja po drugi svetovni vojni. Leta 1946, takoj po vojni, je bilo v vsej državi samo 120 Jehovovih prič. Toda ko je število Prič raslo, je bilo med njimi tudi vedno več mladih moških, ki jim vest ni dovoljevala upoštevati zakonov glede obveznega služenja vojaškega roka. Temu so ugovarjali na temelju svetopisemskih načel o nevtralnosti, nenasilju in ljubezni do sočloveka.

Podružnični urad Jehovovih prič v Italiji je pred kratkim opravil raziskavo, v kateri so ugotovili, da še vedno živi najmanj 14.180 naših bratov, ki so bili zaradi zavračanja služenja vojaškega roka poslani v zapor. Ti bratje, ki so bili večinoma zaprti v času od konca 60. do konca 90. let prejšnjega stoletja, so bili obsojeni na vsega skupaj 9732 let zapora.

Sergio Albesano, zgodovinar antimilitarizma iz Torina, je rekel, da so Jehovove priče predstavljale »veliko večino mladih, ki so bili zaprti, ker niso hoteli služiti v vojski«. Dodal je, da so ti mladi moški zaradi svojega neomajnega prepričanja »prispevali k temu, da je problem pritegnil pozornost javnosti«.

Nekdanji predsednik vlade Giulio Andreotti, ki je bil v 60. letih obrambni minister, se je odločil, da se osebno sreča z nekaterimi zaprtimi brati, da bi razumel, zakaj ne gredo v vojsko. Kasneje je napisal: »Name so naredili vtis s trdnim verskim prepričanjem in s tem, da se niso vpletali v nobena politična vprašanja. Ni bilo naključje, da so vztrajno zavračali služenje v vojski in prestajali večletne zaporne kazni.«

Prvi zakon, ki je priznaval ugovor vesti vojaški službi, je bil odobren leta 1972. Čeprav je uvajal nadomestno civilno službo, žal ta ni bila sprejemljiva za naše brate, saj je bila pod nadzorom vojske.

Končno je italijanska vlada 8. julija 1998 sprejela nov zakon o uvedbi nadomestne civilne službe, ki ni bila odvisna od vojske in posledično sprejemljiva za Jehovove priče. Avgusta 2004 je Italija sprejela zakon, s katerim je v celoti ukinila vojaško naborništvo. Zakon je stopil v veljavo januarja 2005.

Med številnimi strokovnjaki, ki Jehovovim pričam pripisujejo zasluge za takšne spremembe v italijanski zakonodaji, je Sergio Lariccia, odvetnik in zaslužni profesor prava na Univerzi Sapienza v Rimu. Dejal je: »V času, ko so vojaški kaplani ugovor vesti opredeljevali kot ‚žalitev domovine, ki nima nič skupnega s krščansko zapovedjo o ljubezni do bližnjega, in kot strahopetno dejanje‘, so mnoge Jehovove priče s svojim trdnim stališčem prispevale k napredku zakonodaje in družbe v Italiji.«

Stališče naših bratov pa ni vplivalo samo na italijanski pravni sistem. Lepo vedenje zaprtih bratov so opazili zaporniški pazniki, zaradi česar so nekateri od njih pozneje posvetili svoje življenje Jehovu. Eden od paznikov, Giuseppe Serra, se spominja: »Zgled teh mladih Prič me je spodbudil, [...] da sem začel preučevati Sveto pismo.« Jehovova priča je postal leta 1972. (Glej okvir spodaj.)

Veselimo se pogumnega zgleda več generacij naših bratov in njihovih družin v Italiji ter številnih drugih naših sovernikov po svetu, ki so resno vzeli zapoved, da »se ne bodo [...] učili vojskovati«. (Izaija 2:4)