Job 14:1–22
14 Človek, ki ga rodi ženska,živi malo časa+ in ima veliko težav*.+
2 Pojavi se kakor cvet, potem pa uvene*,+zbeži kakor senca in izgine.+
3 V takšnega imaš uprte svoje očiin ga* vodiš na sojenje.+
4 Ali lahko nečist človek rodi čistega?+
Ne more!
5 Dnevi človeka so omejeni,število njegovih mesecev je v tvojih rokah;določil si mu mejo, ki je ne more prestopiti.+
6 Odmakni svoj pogled od njega, da se lahko spočije,in mu pusti, da kakor najeti delavec v miru konča svoj delovni dan.+
7 Celo za drevo obstaja upanje.
Če ga posekajo, bo spet pognaloin njegove mladike bodo rasle naprej.
8 Če se njegova korenina postara v zemljiin njegov štor odmre v prsti,
9 bo pognalo mladike, ko bo začutilo vodo,pognalo bo veje kakor mlada rastlina.
10 Toda človek umre in obleži nemočen.
Kam gre, potem ko izdihne?+
11 Vode izginejo iz morja,reka odteče in presahne.
12 Tudi človek se uleže in več ne vstane.+
Dokler bo obstajalo nebo, se ne bo prebudilniti se ne bo predramil iz spanja.+
13 O, da bi me shranil v grob*,+me skril, dokler se tvoja jeza ne poleže,mi določil rok in se me potem spomnil!+
14 Ko človek umre, ali lahko spet oživi?+
Čakal bom vse dni svojega suženjstva*,dokler ne pride moja rešitev.+
15 Ti boš poklical in jaz ti bom odgovoril.+
Hrepenel boš po delu svojih rok.
16 Toda zdaj šteješ moje korake;pozoren si le na moje grehe.
17 Moji prestopki so shranjeni v zapečateni vreči,moje napake si zapečatil kakor z lepilom.
18 Tako kot se gora zruši in razpadein se skala premakne s svojega kraja,
19 tako kot voda razjeda kamenjein njeni tokovi odnašajo zemljo,tako ti uničuješ upanje smrtnega človeka.
20 Nenehno ga premaguješ, dokler ne umre;+spreminjaš njegov videz in ga pošlješ v grob.
21 Ko njegovi sinovi uživajo čast, on tega ne ve;ko postanejo nepomembni, se tega ne zaveda.+
22 Boli ga samo, dokler je v njem življenje,žaluje samo, dokler je živ.«
