Rimljanom 9:1–33
9 Govorim resnico+ v Kristusu, ne lažem,+ saj moja vest skupaj z menoj v svetem duhu priča,
2 da sta v mojem srcu velika žalost in nenehna bolečina.+
3 Želim si namreč, da bi bil jaz sam kot prekleti ločen od Kristusa v dobro svojih bratov,+ svojih sorodnikov po mesu,+
4 Izraelcev,+ ki jih je Bog posinovil,+ ki so prejeli slavo+ in zaveze,+ ki jim je bila izročena Postava+ in so dobili sveto službo+ in obljube;+
5 njihovi so tudi praočetje+ in iz njih je po mesu izšel Kristus.+ Bog,+ ki je nad vsem, naj bo večno slavljen. Amen*.
6 Vendar to ne pomeni, da je Božja beseda zatajila.+ Niso namreč vsi, ki izvirajo iz Izraela, tudi res »Izrael«.+
7 Niti niso vsi ti že samo zato otroci, ker so Abrahamovi potomci,+ temveč kakor piše: »To, kar se bo imenovalo ‚tvoje seme*‘, bo prišlo po Izaku.«+
8 To pomeni, da otroci po mesu+ niso v resnici Božji otroci,+ temveč se za seme štejejo otroci po obljubi.+
9 Beseda obljube se je namreč glasila: »Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina.«+
10 In to še ni vse. Ko je namreč Rebeka z možem, našim praočetom Izakom, spočela dvojčka,+
11 ko se ta še nista rodila, ne storila nič dobrega niti slabega+ (zato da bi Božji namen glede izbire lahko ostal odvisen, ne od del, temveč od Tistega, ki kliče),+
12 ji je bilo rečeno: »Starejši bo sužnjeval mlajšemu.«+
13 Tako kakor piše: »Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil.«+
14 Kaj naj torej rečemo? Ali je Bog krivičen?+ Nikakor ne!
15 Mojzesu namreč pravi: »Usmilil se bom tistega, kogar se bom hotel usmiliti, in sočuten bom do tistega, do kogar bom hotel biti sočuten.«+
16 To torej ni odvisno od tistega, ki želi, niti od tistega, ki se trudi, temveč od Boga,+ ki je usmiljen.+
17 Bog namreč v Svetih spisih faraonu govori: »Prav zato sem te pustil pri življenju, da bi lahko na tebi pokazal svojo moč in bi se po vsej zemlji razglasilo moje ime.«+
18 Kogar se torej želi usmiliti, se ga usmili,+ in komur želi pustiti, da postane trdovraten, mu to pusti.+
19 Zato mi boš rekel: »Zakaj potem še vedno graja ljudi? Kdo se namreč lahko upre njegovi izrecni volji?«+
20 O človek,+ kdo pa sploh si ti, da si upaš odgovarjati Bogu?+ Ali bo izdelek svojemu oblikovalcu rekel »Zakaj si me naredil tako«?+
21 Kaj? Mar nima lončar+ oblasti nad glino, da iz iste kepe naredi eno posodo za častno rabo, drugo pa za nečastno?+
22 Kaj zato, če je Bog, čeprav je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo moč, z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, ki so pripravljene za uničenje,+
23 zato da bi razodel bogastvo+ svoje slave na posodah+ usmiljenja, ki jih je vnaprej pripravil za slavo,+
24 namreč nas, ki nas ni poklical le izmed Judov, temveč tudi izmed narodov?+
25 Tako je, kot je rekel tudi v Ozéju: »Tiste, ki niso moje ljudstvo,+ bom imenoval ‚moje ljudstvo‘ in njo, ki ni bila ljubljena, bom imenoval ‚ljubljena‘;+
26 in prav tam, kjer jim je bilo rečeno ‚Vi niste moje ljudstvo‘, tam bodo imenovani ‚sinovi živega Boga‘.«+
27 Poleg tega Izaija glede Izraela vzklika: »Četudi bi bilo Izraelovih sinov po številu kakor peska ob morju,+ bo rešen samo ostanek.+
28 Jehova bo namreč na zemlji naredil obračun, ga dokončal in skrajšal.«+
29 In kakor je Izaija povedal že vnaprej: »Če nam Jehova nad vojskami+ ne bi pustil semena*, bi postali kakor Sódoma in bi bili podobni Gomóri.«+
30 Kaj naj torej rečemo? Da so pripadniki drugih narodov, četudi si ne prizadevajo za pravičnost, dosegli pravičnost,+ in to pravičnost, ki je rezultat vere.+
31 Izrael, ki si je sicer prizadeval za postavo pravičnosti, pa te postave ni dosegel.+
32 In zakaj ne? Ker si zanjo ni prizadeval z vero, temveč z deli.+ Spotaknil se je ob »kamen spotike«,+
33 tako kakor piše: »Glej! Na Síonu polagam kamen+ in skalo spotike,+ toda nihče, ki veruje vanj, ne bo razočaran.«+
