Rimljanom 7:1–25
7 Ali je mogoče, bratje (govorim namreč tistim, ki poznajo postavo), da ne veste, da Postava* človeku gospoduje, dokler je živ?+
2 Poročena žena, denimo, je po postavi vezana na svojega moža, dokler je živ, če pa ji mož umre, je oproščena postave svojega moža.+
3 Če bi torej pripadla drugemu moškemu, dokler njen mož še živi, bi jo označili za prešuštnico.+ Če pa ji mož umre, je osvobojena njegove postave, zato ne bi bila prešuštnica, če bi pripadla drugemu moškemu.+
4 Tako ste tudi vi, moji bratje, po Kristusovem telesu umrli, kar zadeva Postavo,+ da bi lahko pripadli drugemu,+ tistemu, ki je bil obujen od mrtvih,+ da bi mi Bogu obrodili sad.+
5 Ko smo namreč živeli po mesu,+ so v našem telesu delovale grešne strasti, ki so se razodele zaradi Postave, da smo obrodili sad za smrt.+
6 Toda zdaj smo oproščeni Postave,+ ker smo glede tega, kar nas je držalo v svojem objemu, umrli,+ da bi bili sužnji+ v novem pomenu, po duhu,+ ne pa v starem pomenu, po napisanem zakoniku.+
7 Kaj naj torej rečemo? Ali je Postava greh?+ Nikakor ne! Pravzaprav nikoli ne bi vedel, kaj je greh,+ če ne bi bilo Postave. Ne bi vedel, na primer, kaj je poželenje,+ če v Postavi ne bi pisalo: »Ne poželi tega, kar pripada drugemu«.+
8 Zaradi zapovedi pa je greh našel priložnost,+ da v meni razvije vsakovrstno poželenje, saj je bil greh brez postave mrtev.+
9 Pravzaprav sem bil nekdaj živ brez postave,+ ko pa je nastopila zapoved,+ je greh zopet oživel, jaz pa sem umrl.+
10 In ugotovil sem, da zapoved, ki naj bi vodila v življenje,+ vodi v smrt.+
11 Zaradi zapovedi je namreč greh našel priložnost, da me zapelje+ in ubije.
12 Toda Postava je sveta+ in zapoved je sveta, pravična+ in dobra.+
13 Ali je potem to, kar je dobro, zame postalo smrt? Nikakor ne! Je pa to postal greh, da bi se pokazal kot tak, ki mi po tem, kar je dobro, prinaša smrt,+ da bi greh zaradi zapovedi postal še veliko bolj grešen.+
14 Vemo, da je Postava duhovna,+ jaz pa sem mesen, prodan grehu.+
15 Ne razumem namreč tega, kar delam. Saj tega, kar želim, ne delam, delam pa to, kar sovražim.
16 Če pa delam to, česar ne želim,+ priznavam, da je Postava dobra.+
17 Toda ta, ki zdaj to dela, nisem več jaz, temveč greh, ki prebiva v meni.+
18 Vem namreč, da v meni, to je v mojem mesu, ne prebiva nič dobrega.+ Zmožen sem želeti+ dobro, toda delati+ dobro, tega nisem zmožen.
19 Dobrega namreč, kar želim delati, ne delam,+ temveč slabo, česar ne želim, prav to počnem.
20 Če pa delam to, česar ne želim, potem tega ne delam več jaz, temveč greh, ki prebiva v meni.+
21 Pri sebi torej ugotavljam to postavo: kadar želim delati, kar je prav,+ je v meni to, kar je slabo.+
22 Po človeku,+ kakršen sem znotraj, se zares veselim+ v Božji postavi,
23 toda v svojem telesu+ vidim drugo postavo, ki se vojskuje+ proti postavi mojega uma+ in me vodi v ujetništvo postave greha,+ katera je v mojem telesu.
24 O jaz nesrečnik! Kdo me bo rešil iz telesa, podvrženega tej smrti?+
25 Bogu naj gre hvala po Jezusu Kristusu, našem Gospodu!+ S svojim umom sem torej suženj Božje postave,+ z mesom pa sem suženj postave greha.+
