Rimljanom 4:1–25
4 Kaj bomo torej rekli o Abrahamu, našem praočetu+ po mesu?
2 Če bi bil denimo Abraham razglašen za pravičnega zaradi del,+ bi imel razlog, da se hvali, vendar ne pred Bogom.
3 Kaj namreč pravi odlomek iz Svetih spisov? »Abraham je veroval v Jehova, in to se mu je štelo za pravičnost.«+
4 Človeku, ki dela,+ se plačilo ne šteje za nezasluženo dobrotljivost,+ temveč za dolžno izplačilo.+
5 Človeku pa, ki se ne zanaša na svoja dela, temveč veruje+ vanj, ki brezbožnega razglaša za pravičnega, se njegova vera šteje za pravičnost.+
6 Tako tudi David govori o sreči človeka, ki mu Bog neodvisno od njegovih del priznava pravičnost:
7 »Srečni tisti, ki so jim bila njihova nezakonita dejanja oproščena+ in so jim bili grehi pokriti;+
8 srečen tisti človek, ki mu Jehova greha nikakor ne bo prišteval.«+
9 Ali so potem te sreče deležni samo obrezani ljudje ali tudi neobrezani?+ Pravimo namreč: »Abrahamu se je njegova vera štela za pravičnost.«+
10 V katerih okoliščinah se mu je torej štela? Ko je bil v obrezi ali ko je bil v neobrezi?+ Ne v obrezi, temveč v neobrezi.
11 In dobil je znamenje,+ namreč obrezo, kot pečat pravičnosti po veri, ki jo je imel, ko še ni bil obrezan, da bi lahko bil oče+ vseh tistih, ki verujejo+ v neobrezi, zato da bi jim bila prišteta pravičnost,
12 ter da bi bil oče obrezanega potomstva, pa ne le tega, ki se obrezuje, temveč tudi tega, ki hodi natanko po stopinjah te vere, ki jo je imel naš oče+ Abraham, ko še ni bil obrezan.
13 Obljuba,+ ki je bila dana Abrahamu oziroma njegovemu semenu*, namreč da bo dedič sveta, ni bila dana po postavi, temveč po pravičnosti zaradi vere.+
14 Če so namreč dediči tisti, ki se ravnajo po postavi, potem je vera postala nekoristna in je bila obljuba razveljavljena.+
15 Postava dejansko povzroča jezo,+ toda kjer ni postave, tam tudi prestopka ni.+
16 Zato je bila obljuba+ rezultat vere in temelji na nezasluženi dobrotljivosti,+ da bi bila zagotovljena vsemu njegovemu semenu*,+ ne le temu, ki se ravna po Postavi*, temveč tudi temu, ki ima vero, kakršno je imel Abraham. (On je oče+ vseh nas,
17 tako kakor je pisano: »Postavil sem te za očeta mnogih narodov.«)+ To se je zgodilo pred očmi Njega, v katerega je veroval, namreč Boga, ki oživlja mrtve+ in kliče stvari, ki jih ni, kakor da bi bile.+
18 Čeprav ni imel podlage za upanje, je na temelju upanja veroval,+ da lahko postane oče mnogih narodov,+ skladno s tem, kar je bilo rečeno: »Tolikšno bo tvoje seme*.«+
19 Vera mu sicer ni oslabela, vendar je pomislil na svoje tedaj že omrtvelo+ telo, saj mu je bilo okoli sto let,+ pa tudi na omrtvelost Sarine maternice.+
20 Toda ker je imel Božjo obljubo,+ ni omahoval in ni izgubil vere,+ temveč se je po svoji veri+ okrepil in dal Bogu slavo.
21 Popolnoma je bil prepričan, da je Bog to, kar je obljubil, tudi zmožen storiti.+
22 Zato »se mu je to štelo za pravičnost«.+
23 Da »se mu je to štelo za pravičnost«, pa ni bilo napisano samo zaradi njega,+
24 temveč tudi zaradi nas, ki nam je namenjeno, da se nam bo štelo za pravičnost, ker verjamemo v tistega, ki je Jezusa, našega Gospoda, obudil od mrtvih.+
25 Jezus je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov+ in je bil obujen zato, da bi bili mi razglašeni za pravične.+
