Rimljanom 15:1–33
15 Mi, ki smo močni, bi morali nositi šibkosti tistih, ki niso močni,+ ne pa skušati ugoditi samim sebi.+
2 Naj se vsak od nas trudi ugoditi svojemu bližnjemu v tem, kar je dobro in ga bo okrepilo.+
3 Tudi Kristus namreč ni skušal ugoditi samemu sebi,+ temveč kakor piše: »Sramotenje teh, ki so sramotili tebe, je zadelo mene.«+
4 Vse namreč, kar je bilo prej napisano, je bilo napisano+ nam v pouk,+ da bi po svoji zdržljivosti+ in po tolažbi+ iz Svetih spisov imeli upanje.+
5 Bog, ki podeljuje zdržljivost in tolažbo, pa naj vam da, da boste med seboj imeli isto stališče,+ kakršno je imel Kristus Jezus,
6 da bi lahko enodušno+ z enimi usti slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.
7 Zato prisrčno sprejemajte drug drugega+ Bogu v slavo, kakor je tudi Kristus sprejel nas.+
8 Pravim namreč, da je Kristus res postal strežnik+ obrezanim,+ da bi potrdil Božjo resnicoljubnost+ in obljube,+ ki jih je Bog dal njihovim praočetom,
9 in da bi narodi+ lahko slavili Boga za njegovo usmiljenje.+ Tako kakor piše: »Zato te bom odkrito priznal med narodi in opeval tvoje ime.«+
10 In še pravi: »Veselite se, narodi, z njegovim ljudstvom!«+
11 In spet: »Hvalite Jehova, vsi narodi, in hvalijo naj ga vsa ljudstva!«+
12 Izaija pa še pravi: »Prišla bo Jésejeva korenina,+ tisti, ki bo vstal, da bi vladal narodom;+ nanj bodo narodi opirali svoje upanje.«+
13 Naj vas Bog, ki daje upanje, napolni z vso radostjo in mirom zaradi vašega verovanja, da bi z močjo svetega duha rastli v upanju.+
14 Zdaj sem tudi sam prepričan, moji bratje, da ste tudi vi polni dobrote, ker ste napolnjeni z vsem spoznanjem,+ in da ste zmožni opominjati drug drugega.+
15 Pa vendar vam o nekaterih stvareh pišem bolj odkrito, da bi vas ponovno spomnil+ nanje, in to zaradi nezaslužene dobrotljivosti, ki sem jo dobil od Boga,+
16 da bi bil javni služabnik Kristusa Jezusa med narodi+ in bi sodeloval v svetem delu Božje dobre novice,+ zato da bi se narodi izkazali za sprejemljivo+ daritev,+ posvečeno s svetim duhom.+
17 Kar zadeva službo Bogu, se v Kristusu Jezusu+ upravičeno veselim.+
18 Ne bom si namreč drznil reči nič drugega kakor to, kar je Kristus, da bi bili narodi poslušni,+ storil po meni,+ po moji besedi+ in dejanjih,
19 z močjo znamenj in čudežev,+ z močjo svetega duha; tako sem od Jeruzalema pa vsenaokrog+ tja do Ilírika temeljito oznanil dobro novico o Kristusu.+
20 Tako sem si postavil za cilj, da ne bom oznanjal dobre novice tam, kjer se je o Kristusu že govorilo, da ne bi morda zidal na temelju koga drugega,+
21 tako kakor piše: »Tisti, ki jim ni bilo o njem nič oznanjeno, bodo videli in tisti, ki niso slišali, bodo razumeli.«+
22 Zato sem bil velikokrat zadržan, da nisem mogel priti k vam.+
23 Zdaj pa v teh krajih ni več področja, kjer še ne bi oznanjeval, in že nekaj let hrepenim po tem, da bi prišel k vam,+
24 zato nadvse upam, da vas bom videl, ko bom potoval v Španijo,+ in da me boste, potem ko se bom nekoliko naužil vaše družbe, del poti tja spremljali.+
25 Zdaj pa se odpravljam na pot v Jeruzalem, da bi pomagal svetim.+
26 V Makedoniji* in Aháji+ so namreč to, kar imajo, radi prispevali+ za revne med svetimi v Jeruzalemu.
27 Res je, da so to storili z veseljem, toda bili so jim tudi dolžniki. Če so namreč narodi bili deležni njihovih duhovnih stvari,+ so potem tudi dolžni prispevati za njihove gmotne potrebe.+
28 Ko bom torej to opravil in jim varno izročil ta sad,+ bom odpotoval v Španijo in spotoma prišel do vas.+
29 Poleg tega vem, da bom takrat, ko bom res prišel k vam, prišel z zvrhano mero Kristusovega blagoslova.+
30 Zdaj pa vas, bratje, po našem Gospodu Jezusu Kristusu in po ljubezni, ki izvira od duha,+ spodbujam, da se z menoj trudite v molitvah, izrečenih Bogu zame,+
31 da bi bil v Judeji rešen+ pred neverniki in da bi bila moja pomoč, ki je za Jeruzalem,+ svetim sprejemljiva,+
32 tako da bom, ko bom z radostjo po Božji volji prišel k vam, skupaj z vami osvežen.+
33 Naj bo z vsemi vami Bog, ki daje mir.+ Amen*.
