Rimljanom 11:1–36
11 Sprašujem torej: Mar je Bog svoje ljudstvo zavrgel?+ Nikakor ne! Saj sem tudi jaz Izraelec,+ iz Abrahamovega semena, iz Benjaminovega rodu.+
2 Bog ni zavrgel svojega ljudstva, katero je najprej priznal.+ Ali mar ne veste, kaj odlomek iz Svetih spisov pravi glede Elija, ko se ta Bogu pritožuje nad Izraelom?+
3 »Jehova, pobili so tvoje preroke, razkopali so tvoje oltarje; ostal sem samo jaz, in oni mi strežejo po življenju*.«+
4 Kaj pa mu odgovori Bog?+ »Prihranil sem si sedem tisoč mož, ki niso pokleknili pred Baalom.«+
5 Ravno tako se je torej tudi v tem času pojavil ostanek,+ ki je bil izbran+ zaradi nezaslužene dobrotljivosti.
6 Če pa je bil izbran zaradi nezaslužene dobrotljivosti,+ potem to ni več zaradi del,+ sicer nezaslužena dobrotljivost ni več nezaslužena dobrotljivost.+
7 Kaj torej? Prav tistega, za kar si Izrael tako iskreno prizadeva, ni dobil,+ so pa to dobili izbrani.+ Vsi drugi pa so otopeli;+
8 tako kakor piše: »Bog jim je dal duha trdnega spanja,+ oči, da ne vidijo, in ušesa, da ne slišijo, in to vse do današnjega dne.«+
9 David pa pravi: »Naj jim njihova miza postane zanka in past in kamen spotike in povračilo,+
10 naj jim oči potemnijo, da ne bi videli, in hrbet jim stalno pripogibaj.«+
11 Zato vprašujem: Ali so se tako spotaknili, da so padli?+ Nikakor ne! Toda zaradi njihovega napačnega koraka+ je prišla rešitev pripadnikom drugih narodov,+ da bi to v njih vzbudilo ljubosumnost.+
12 Če torej njihov napačni korak pomeni bogastvo za svet in njihovo zmanjšanje bogastvo za pripadnike drugih narodov,+ koliko bolj bo to pomenilo njihovo polno število!+
13 Zdaj govorim vam, pripadnikom drugih narodov. Glede na to, da sem res apostol+ narodom,+ poveličujem+ svojo službo,+
14 da bi v svojih rojakih vendarle kakor koli vzbudil ljubosumnost in nekatere od njih rešil.+
15 Če namreč že njihovo zavrženje+ pomeni spravo+ za svet, kaj bo potem pomenilo šele njihovo sprejetje, če ne oživitve od mrtvih?
16 In če je tisti del, ki se ga vzame kot prvino,+ svet, je sveta tudi celota, in če je sveta+ korenina, so svete tudi veje.
17 Vendar če so bile nekatere veje odlomljene, pa si bil ti, čeprav si bil divja oljka, vcepljen mednje+ in si postal deležen blagoslovov oljkine+ korenine,+
18 se ne povzdiguj nad vejami. Če pa se povzdiguješ nad njimi,+ vedi, da ne nosiš ti korenine,+ ampak korenina tebe.+
19 Pa boš rekel: »Veje so bile odlomljene,+ zato da bi bil jaz vcepljen.«+
20 Res je! Odlomljene so bile zaradi nevere,+ ti pa stojiš zaradi vere.+ Opusti prevzetne misli+ in se boj.+
21 Če namreč Bog ni prizanesel naravnim vejam, ne bo prizanesel niti tebi.+
22 Zato poglej, kako prijazen+ pa tudi strog+ je Bog. Do tistih, ki so padli, je strog,+ do tebe pa prijazen, če le ostaneš+ v njegovi prijaznosti, drugače boš tudi ti okleščen.+
23 In oni bodo, če se bodo odvrnili od svoje nevere, ravno tako vcepljeni.+ Bog jih namreč lahko spet vcepi.
24 Če si namreč bil odrezan od oljke, ki je po naravi divja, in bil proti naravi vcepljen+ na gojeno oljko, koliko lažje bodo na lastno oljko vcepljeni ti, ki že po naravi spadajo k njej!+
25 Nočem namreč bratje, da ne bi vedeli za to sveto skrivnost,+ da se sami sebi ne boste zdeli preudarni: namreč da je del Izraela otopel,+ dokler ne pride polno število+ pripadnikov drugih narodov,+
26 in tako bo rešen ves Izrael.+ Tako kakor piše: »Rešitelj bo prišel s Síona+ in bo brezbožna početja odvrnil od Jakoba.+
27 In to bo moja zaveza z njimi,+ ko jim bom odvzel grehe.«+
28 Glede na dobro novico so res sovražniki, vam v dobro,+ toda glede na Božjo izbiro so ljubljeni, in to zaradi svojih praočetov.+
29 Bog namreč tega, da je kaj podaril, in tega, da je koga poklical, ne bo obžaloval.+
30 Kakor ste bili namreč vi nekdaj neposlušni+ Bogu, pa se vam je zdaj zaradi njihove neposlušnosti+ izkazalo usmiljenje,+
31 tako so zdaj tudi ti neposlušni, vam pa je izkazano usmiljenje,+ da bi tudi njim lahko bilo zdaj izkazano usmiljenje.
32 Bog jih je namreč vse skupaj zaprl v neposlušnost,+ da bi jim vsem izkazal usmiljenje.+
33 O globočina Božjega bogastva,+ modrosti+ in znanja!+ Kako nedoumljive so njegove sodbe+ in neizsledljive njegove poti!
34 Saj, »kdo je spoznal Jehovov um+ ali kdo je postal Božji svetovalec«?+
35 In »kdo mu je kaj prvi dal, da bi mu bilo treba to povrniti«?+
36 Vse stvari so namreč od njega, po njem in zaradi njega.+ Njemu bodi slava na večne čase.+ Amen*.
