Psalm 57:1–11
Dirigentu. »Ne uničuj!« Davidov psalm, miktam*, ko je zaradi Savla zbežal v votlino.+
57 Usmili se me, o Bog, usmili se me,+kajti k tebi se je zatekla duša moja.+V senci tvojih peruti je moje zatočišče, dokler ne minejo nadloge.+
2 Najvišjega Boga kličem, pravega Boga, ki nadloge zaradi mene odpravlja.+
3 Iz nebes bo poslal pomoč in me rešil.+Zmedel bo tistega, ki hlasta po meni.+ (Sélah)Bog bo poslal svojo srčno dobrotljivost* in resnicoljubnost.+
4 Moja duša je sredi levov.+Ležati moram med zvermi, ki požirajo ljudi, med človeškimi sinovi,katerih zobje so sulice in puščice+in katerih jezik je oster meč.+
5 Bodi poveličan nad nebo, o Bog,+tvoja slava naj bo nad vso zemljo!+
6 Mrežo so nastavili mojim nogam,+moja duša je potrta.+
Pred menoj so izkopali jamoin sami padli vanjo.+ (Sélah)
7 Moje srce je stanovitno, o Bog,+moje srce je stanovitno.Pel bom in s pesmijo te hvalil.+
8 Zbudi se, o moje srce,+zbudi se, o psalterij, in tudi ti, o harfa!+
Prebudil bom zoro.
9 Slavil te bom med ljudstvi, o Jehova,+s pesmijo te hvalil med narodi.+
10 Kajti do neba je velika tvoja srčna dobrotljivost+in do oblakov tvoja resnicoljubnost.+
11 Bodi poveličan nad nebo, o Bog,+tvoja slava naj bo nad vso zemljo!
