Nehemija 4:1–23

4  Ko je Sanbalát+ slišal, da obnavljamo obzidje, se je razjezil+ in silno razburil ter se posmehoval+ Judom.  Pred svojimi brati+ in samaríjsko vojsko je govoril: »Kaj delajo ti slabotni Judje? Ali res mislijo, da jim bo uspelo? Ali bodo darovali žrtve?+ Ali bodo vse končali v enem dnevu? Ali bodo iz kupov prahu oživili požgano kamenje?«+  Amónec+ Tobíja,+ ki je stal ob njem, pa je rekel: »Če bi na kamniti zid, ki ga gradijo, skočila lisica,+ bi ga porušila.«  »Poslušaj,+ o naš Bog, ker nas zaničujejo,+ in povrni njihovo sramotenje+ njim na glavo ter jih izroči plenjenju v deželi, kamor bodo odpeljani kot ujetniki.  Ne zatiskaj si oči pred njihovimi pregrehami+ in pred njihovimi grehi. Ne izbriši jih, kajti žalijo tiste, ki gradijo.«  Mi pa smo zidali obzidje, in celotno obzidje je bilo popravljeno do polovice svoje višine. In ljudstvo je še naprej z vsem srcem opravljalo delo.+  Ko so Sanbalát,+ Tobíja,+ Arabci,+ Amónci+ in Ašdódčani+ slišali, da obnova jeruzalemskega obzidja napreduje in da se razpoke na njem popravljajo, so se silno razjezili.  Vsi skupaj so skovali zaroto,+ da bi prišli in se bojevali zoper Jeruzalem ter da bi v nas vzbudili nemir.  Mi pa smo molili+ k našemu Bogu in smo zaradi njih imeli postavljeno stražo podnevi in ponoči. 10  In Judje so rekli: »Tisti, ki nosijo bremena,+ se opotekajo, ruševin pa je mnogo.+ Sami ne moremo več graditi obzidja.« 11  Naši nasprotniki pa so govorili: »Ne bodo vedeli+ niti ne bodo videli, dokler ne bomo prišli mednje ter jih pobili in ustavili delo.« 12  In kadar koli so prišli Judje, ki so živeli blizu njih, so nam desetkrat rekli: »Prišli bodo iz vseh krajev, kjer živimo in v katere se boste tudi vi vrnili.« 13  Zato sem razpostavil može po najnižjih predelih za obzidjem, na izpostavljenih mestih. Postavil sem jih po njihovih rodbinah z meči,+ sulicami+ in loki. 14  Ko sem videl, da jih je strah, sem nemudoma vstal in dejal dostojanstvenikom,+ oblastnikom+ in preostalemu ljudstvu: »Ne bojte se+ jih! Mislite na Jehova, velikega+ in strah zbujajočega+ Boga, in se bojujte za svoje brate,+ za svoje sinove in hčere, za svoje žene in svoje hiše.« 15  Ko so naši sovražniki slišali, da smo izvedeli za njihov naklep – pravi Bog je namreč uničil njihovo namero,+ zato smo se vsi vrnili k obzidju, vsak k svojemu opravilu – 16  je od tistega dne polovica mojih mladeničev+ opravljala delo, polovica pa nosila sulice, ščite, loke in oklepe.+ Knezi+ pa so stali za vso Judovo hišo. 17  Tisti, ki so gradili obzidje, in tisti, ki so nosili bremena, so z eno roko opravljali delo, z drugo+ pa držali kopje.+ 18  Med gradnjo je imel vsak graditelj ob boku pripasan meč.+ Tisti, ki je trobil na rog,+ pa je stal zraven mene. 19  Tedaj sem rekel dostojanstvenikom, oblastnikom+ in preostalemu ljudstvu: »Dela je veliko in je zelo obsežno, mi pa smo razkropljeni po obzidju, daleč drug od drugega. 20  Od koder boste zaslišali glas roga, tja se zberite k nam. Naš Bog se bo bojeval za nas.«+ 21  Medtem ko nas je polovica delala, je druga polovica držala sulice, od zore pa do takrat, ko so se prikazale zvezde. 22  V tistem času sem ljudstvu še rekel: »Možje naj prenočijo v Jeruzalemu,+ vsak s svojim služabnikom, da bi nas ponoči varovali, podnevi pa delali.« 23  Ne jaz,+ ne moji bratje,+ ne moji služabniki,+ ne stražarji,+ ki so bili za menoj, nismo slačili svojih oblačil; poleg tega je vsak od nas v desnici držal kopje.+

Opombe