Nehemija 2:1–20
2 V mesecu nisanu,+ v dvajsetem+ letu kralja Artakserksa,+ je pred kraljem stalo vino. In kakor običajno sem vino vzel ter mu ga podal.+ Toda še nikoli prej nisem bil žalosten pred njim.+
2 Zato mi je kralj rekel: »Zakaj je tvoje obličje žalostno,+ ko pa nisi bolan? To ni nič drugega kakor žalost v srcu.«+ Tedaj sem se zelo prestrašil.
3 Nato sem kralju rekel: »Naj kralj živi na veke!+ Kako ne bi bil žalostnega obličja, ko pa je mesto,+ v katerem so pokopani moji praočetje,+ opustošeno, njegova vrata pa požgana!«+
4 In kralj me je vprašal: »Česa si torej želiš?«+ V tistem sem se v molitvi+ obrnil k Bogu nebes.+
5 Potem sem kralju dejal: »Če se kralju zdi prav+ in če ti je tvoj služabnik po volji,+ me pošlji na Judovo, v mesto, v katerem so pokopani moji praočetje, da ga bom spet pozidal.«+
6 Tedaj me je kralj vprašal (kraljica pa je sedela poleg njega): »Kako dolgo bo trajalo tvoje potovanje in kdaj se boš vrnil?« Ko sem kralja seznanil s časom,+ se mu je zdelo prav,+ da me pošlje.
7 Kralju sem še dejal: »Če je kralju po volji, naj se mi dajo pisma+ za deželne upravitelje+ onstran Reke*,+ da mi bodo dovolili iti skozi njihovo deželo, da bom prišel na Judovo,
8 in tudi pismo za Asáfa, čuvaja kraljevega gozda, da mi bo dal les, s katerim bom popravil vrata Gradu,+ ki je ob Božji hiši,+ za mestno obzidje+ in za hišo, v kateri bom živel.« In kralj mi jih je dal, ker je bila nad menoj dobrotljiva roka mojega Boga.+
9 In tako sem prišel k deželnim upraviteljem+ onstran Reke ter jim izročil kraljeva pisma. Kralj pa je z menoj poslal tudi vojaške poveljnike in konjenike.
10 Ko sta za to izvedela Horónec+ Sanbalát+ in služabnik Tobíja,+ Amónec,+ sta bila hudo nejevoljna,+ ker je prišel nekdo, ki bo skrbel za dobro Izraelovih sinov.
11 Navsezadnje sem prispel v Jeruzalem in tam ostal tri dni.
12 Potem pa sem ponoči vstal, jaz in nekaj mož z menoj; nikomur namreč nisem povedal,+ kaj mi je moj Bog položil v srce, da naj storim za Jeruzalem.+ Tudi nobene živali nisem vzel s seboj, razen tiste, na kateri sem jezdil.
13 Tako sem ponoči odšel skozi Dolinska vrata+ in se mimo Studenca velike kače* odpravil k Smetiščnim vratom*.+ Pri tem sem ves čas pregledoval jeruzalemsko obzidje,+ ki je bilo podrto, in vrata,+ ki so bila požgana.
14 Nato sem šel naprej k Studenčnim vratom+ in h Kraljevemu vodnemu zbiralniku, toda tam za žival, na kateri sem jezdil, ni bilo dovolj prostora, da bi šla mimo.
15 Vseeno sem se ponoči povzpel po dolini*+ navzgor in dalje pregledoval obzidje. Nato sem se vrnil in prišel domov skozi Dolinska vrata.+
16 In oblastniki+ niso vedeli, kam sem šel in kaj sem delal, ker do takrat Judom, duhovnikom, dostojanstvenikom, oblastnikom in drugim, ki naj bi opravljali delo, nisem še nič povedal.
17 Potem pa sem jim rekel: »Vidite, v kako hudi stiski smo: Jeruzalem je opustošen in njegova vrata so požgana. Dajmo, obnovimo jeruzalemsko obzidje, da ne bomo več v posmeh.«+
18 Nato sem jim povedal, kako je bila nad menoj dobrotljiva roka mojega Boga+ in kaj mi je rekel kralj.+ Oni pa so dejali: »Vstanimo in zidajmo!« In tako so si utrdili roke za dobro delo.+
19 Ko so za to izvedeli Horónec Sanbalát+ in služabnik+ Tobíja,+ Amónec,+ ter Arabec+ Géšem,+ so se nam začeli posmehovati+ in nas zaničevati. Govorili so: »Kaj to delate? Ali se hočete upreti kralju?«+
20 Jaz pa sem jim odgovoril: »Bog nebes+ nam bo naklonil uspeh+ in mi, njegovi služabniki, bomo vstali in zidali. Toda vi nimate v Jeruzalemu ne deleža,+ ne pravice, ne ničesar, po čemer bi se vas spominjali.«+
Opombe
^ To je Évfrat.
^ Dobesedno »Zmajevega studenca«. Verjetno isto kot Vodnjak En Rógel.
^ Ali »Vratom smetiščnega pepela«. V grški Septuaginti in latinski Vulgati »Gnojnim vratom«.
^ Glej Dodatek 15.
