Matej 13:1–58
13 Tisti dan je Jezus, potem ko je šel iz hiše, sedel ob jezeru.
2 In ob njem so se zbrale velike množice, tako da je šel v čoln in se usedel,+ vsa množica pa je stala na bregu.
3 Nato jim je povedal veliko reči s ponazoritvami. Dejal je: »Glej, sejalec je šel sejat.+
4 Ko je tako sejal, je nekaj semena padlo na pot, in prišle so ptice ter ga pozobale.+
5 Nekaj ga je padlo na skalnata tla, kjer ni imelo veliko prsti, in ker je bila prst plitva, je seme pri priči vzklilo.+
6 Toda ko je vzšlo sonce, je rastlinice ožgalo, in ker niso imele korenin, so uvenele.+
7 Spet drugo seme je padlo med trnje, in trnje je zraslo ter ga zadušilo.+
8 Nekaj pa ga je padlo na dobro zemljo, in začelo je prinašati sad:+ eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega.+
9 Kdor ima ušesa, naj posluša.«+
10 Tedaj so pristopili učenci in ga vprašali: »Zakaj jim govoriš s ponazoritvami?«+
11 On pa jim je odgovoril: »Vam je dano, da razumete svete skrivnosti+ nebeškega kraljestva, tem ljudem pa ni dano.+
12 Kdor namreč ima, se mu bo dalo še več in bo imel obilo.+ Kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.+
13 S ponazoritvami jim govorim zato, ker gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne slišijo, niti ne dojamejo pomena.+
14 Na njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki se glasi: ‚Poslušali boste, poslušali, nikakor pa ne dojeli pomena, in gledali boste, gledali, pa čisto nič videli.+
15 Temu ljudstvu je namreč srce postalo nedovzetno. Z ušesi so slišali, toda niso se odzvali, in svoje oči so zaprli, da z očmi ne bi nikoli videli, ne z ušesi slišali, ne s srcem dojeli pomena ter se vrnili in bi jih jaz ozdravil.‘+
16 Srečne pa so vaše oči,+ ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo.
17 Kajti resnično vam povem: mnogo prerokov+ in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli,+ in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.+
18 Prisluhnite torej ponazoritvi o sejalcu.+
19 Ko kdo sliši besedo o kraljestvu, pa ne dojame njenega pomena, pride Hudobni+ in mu iztrga to, kar je imel posejano v srcu. Takšen človek je podoben tlom na poti, kamor je bilo posejano seme.
20 Človek, ki je podoben skalnatim tlom, kamor je bilo posejano seme, besedo sliši in jo takoj z veseljem sprejme,+
21 vendar v sebi nima korenine in se obdrži samo nekaj časa. Ko se zaradi besede pojavi stiska ali preganjanje, takoj odpade.+
22 Tisti, ki je podoben s trnjem poraslim tlom, kamor je bilo posejano seme, besedo posluša, vendar mu skrbi te stvarnosti*+ in varljiva moč bogastva besedo zadušijo, tako da neha rojevati sadove.+
23 Tisti, ki je podoben dobri zemlji, kamor je bilo posejano seme, pa besedo posluša in dojame njen pomen, in ta res rojeva sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«+
24 Povedal jim je še eno ponazoritev: »Nebeško kraljestvo je podobno možu, ki je na svojem polju posejal dobro seme.+
25 Medtem ko so ljudje spali, pa je prišel njegov sovražnik in med pšenico zasejal ljuljko ter odšel.
26 Ko je posevek vzklil in rodil sad, se je pokazala tudi ljuljka.
27 Pa so h gospodarju prišli sužnji in ga vprašali: ‚Gospodar, ali nisi na svojem polju posejal dobrega semena?+ Od kod potem ljuljka?‘+
28 Rekel jim je: ‚To je storil neki človek, sovražnik.‘+ Oni pa ga vprašajo: ‚Ali torej hočeš, da gremo in jo populimo?‘
29 In on reče: ‚Ne, da ne bi morda pri puljenju ljuljke izruvali zraven še pšenice.
30 Naj oboje raste skupaj do žetve, ob žetvi pa bom žanjcem naročil: Najprej populite ljuljko in jo zvežite v snope, da se sežge,+ nato pa pšenico spravite v mojo žitnico.‘«+
31 Povedal jim je še drugo ponazoritev:+ »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu,+ ki ga je človek vzel in vsejal na svojem polju.
32 To je najmanjše od vseh semen, toda ko zraste, je največje med vso zelenjavo in postane drevo, tako da pridejo ptice neba+ in se naselijo na njegovih vejah.«+
33 Povedal pa jim je še eno ponazoritev: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu,+ ki ga je ženska vzela in vmešala* v tri velike mere moke, tako da je nazadnje začelo vzhajati vse testo.«
34 Vse to je Jezus množicam govoril s ponazoritvami. Prav ničesar jim ni govoril brez ponazoritve,+
35 da bi se izpolnilo to, kar je bilo rečeno po preroku, ki je rekel: »Spregovoril bom v ponazoritvah, oznanil bom to, kar je skrito že od ustanovitve sveta.«+
36 Potem je množice razpustil in odšel v hišo. Njegovi učenci pa so prišli k njemu in rekli: »Razloži nam ponazoritev o ljuljki na polju.«
37 In on jim je odgovoril: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov,
38 polje je svet,+ dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa so sinovi hudobnega,+
39 in sovražnik, ki jo je posejal, je Hudič.+ Žetev+ je sklenitev stvarnosti+ in žanjci so angeli.
40 Kakor torej ljuljko populijo in sežgejo z ognjem, tako bo ob sklenitvi stvarnosti.+
41 Sin človekov bo poslal svoje angele, in ti bodo iz njegovega kraljestva populili vse, kar povzroča spotiko,+ in ljudi, ki ravnajo nezakonito,
42 in vrgli jih bodo v ognjeno peč.+ Tam bo jok in škripanje z zobmi.+
43 Takrat bodo pravični v kraljestvu svojega Očeta svetili+ tako živo kakor sonce.+ Kdor ima ušesa, naj posluša.+
44 Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na polju, ki ga je človek našel in skril. In od veselja je šel ter prodal+ vse, kar je imel, in kupil tisto polje.+
45 Nebeško kraljestvo je podobno tudi potujočemu trgovcu, ki je iskal zelo lepe bisere.
46 In ko je našel en dragocen biser,+ je šel in takoj prodal vse, kar je imel, ter ga kupil.+
47 Nadalje je nebeško kraljestvo podobno vlačilni mreži, ki so jo spustili v morje in so se vanjo ujele raznovrstne ribe.+
48 Ko se je napolnila, so jo potegnili na obalo, se usedli in dobre+ ribe nabrali v posode, neprimerne+ pa pometali proč.
49 Tako bo ob sklenitvi stvarnosti: angeli bodo šli in hudobne+ ločili od pravičnih+
50 ter jih vrgli v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.+
51 Ali ste dojeli pomen vsega tega?« Odgovorili so mu: »Smo.«
52 Nato jim je rekel: »Zato je vsak učitelj, ko je poučen o nebeškem kraljestvu,+ podoben človeku, gospodarju, ki iz svoje zakladnice prinaša novo in staro.«+
53 Ko pa je Jezus končal te ponazoritve, je odšel od tam.
54 In ko je prišel v svoj domači kraj,+ je tam začel ljudi učiti v njihovi sinagogi,+ tako da so bili osupli in so se spraševali: »Odkod temu človeku ta modrost in ta mogočna dela?
55 Ali ni ta tesarjev sin?+ Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda?
56 In ali niso vse njegove sestre* pri nas?+ Odkod torej temu človeku vse to?«+
57 Zato so se začeli spotikati nad njim.+ Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v svojem domačem kraju in svoji lastni hiši.«+
58 In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del.+
