Marko 12:1–44
12 In začel jim je govoriti v ponazoritvah: »Neki človek je zasadil vinograd,+ ga ogradil, v njem izklesal kad za stiskalnico in postavil stolp,+ nato pa ga dal v najem viničarjem+ ter odpotoval v tujino.+
2 Ko pa je nastopil čas, je k viničarjem poslal sužnja, da bi od njih dobil svoj del sadu iz vinograda.+
3 Oni pa so ga prijeli, ga pretepli in odpravili praznih rok.+
4 Nato je k njim poslal drugega sužnja, in tega so udarili po glavi ter osramotili.+
5 Potem je poslal še enega, in tega so ubili. Poslal je še mnoge druge, in nekatere so pretepli, druge pa ubili.
6 Imel pa je še enega, ljubljenega sina.+ Nazadnje je poslal k njim še njega in si rekel: ‚Mojega sina bodo spoštovali.‘+
7 Toda viničarji so si rekli: ‚Ta je dedič.+ Dajmo, ubijmo ga, in dediščina bo naša!‘+
8 Prijeli so ga torej in ubili+ ter vrgli iz vinograda.+
9 Kaj bo storil lastnik vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd+ pa dal drugim.+
10 Mar niste v Svetih spisih nikoli brali odlomka ‚Kamen,+ ki so ga zidarji zavrgli, je postal glavni vogelnik;+
11 to je prišlo od Jehova in je čudovito v naših očeh‘?«+
12 Tedaj so začeli gledati, kako bi ga prijeli, saj so spoznali, da je imel pri tej ponazoritvi v mislih njih, toda bali so se množice. Zato so ga pustili in odšli.+
13 Potem pa so k njemu poslali nekaj farizejev in pripadnikov Heródove stranke,+ da bi ga ujeli v besedi.+
14 Ko so ti prišli, so mu rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in da se na nikogar ne oziraš, ker ne gledaš na človekovo zunanjost, temveč učiš Božjo pot v skladu z resnico.+ Povej nam: Ali je dovoljeno plačevati cesarju davek na osebo ali ni?
15 Ali naj plačamo ali ne?«+ On pa je sprevidel njihovo hinavščino in jim rekel: »Zakaj me preizkušate? Prinesite mi denarij, da ga pogledam.«+
16 Prinesli so mu ga. In on jih je vprašal: »Čigava podoba in napis sta to?« Odvrnili so mu: »Cesarjeva.«+
17 Jezus pa jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega,+ Bogu pa, kar je Božjega.«+ In čudili so se mu.+
18 Potem pa so k njemu prišli saduceji*, ki govorijo, da ni vstajenja, in so ga vprašali:+
19 »Učitelj, Mojzes nam je napisal: Če kdo umre in tako zapusti ženo, vendar brez otrok, naj ženo vzame njegov brat+ in mu z njo obudi potomstvo.+
20 Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo, toda ko je umrl, ni za seboj pustil nobenega potomstva.+
21 Nato jo je vzel drugi, toda umrl je, ne da bi za seboj pustil potomstvo, in tretji ravno tako.
22 In vseh sedem ni za seboj pustilo nobenega potomstva. Nazadnje je umrla še žena.+
23 Kdo od njih jo bo torej imel za ženo ob vstajenju? Vseh sedem jo je namreč imelo za ženo.«+
24 Jezus jim je rekel: »Mar se ne motite zato, ker ne poznate ne Svetih spisov ne Božje moči?+
25 Ob vstajenju od mrtvih se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.+
26 Glede mrtvih pa, da vstanejo, ali niste v Mojzesovi knjigi v pripovedi o trnovem grmu brali, kako je Bog Mojzesu rekel ‚Jaz sem Bog Abrahama in Bog Izaka in Bog Jakoba‘?+
27 On ni Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite.«+
28 Tedaj ga je eden od pismoukov, ki je prišel in slišal, kako se prerekajo in kako dobro jim je Jezus odgovoril, vprašal: »Katera je prva med vsemi zapovedmi?«+
29 Jezus je odgovoril: »Prva je ta: ‚Poslušaj, Izrael: Jehova, naš Bog, je en Jehova.+
30 Ljubi Jehova, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo, z vsem svojim umom in z vso svojo močjo.‘+
31 Druga pa je ta: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‘+ Večje zapovedi od teh ni.«
32 Pismouk mu je rekel: »Učitelj, dobro si povedal, po resnici. ‚On je Eden, in razen njega ni drugega.‘+
33 In to, da ga ljubimo z vsem svojim srcem in z vsem svojim razumom* in z vso svojo močjo, ter to, da svojega bližnjega ljubimo kakor samega sebe, je vredno veliko več kakor vse žgalne daritve in žrtve.«+
34 Jezus je videl, da je pametno odgovoril, in mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« Nihče pa si ga ni upal ničesar več vprašati.+
35 Ko pa je Jezus učil v templju, je dejal: »Kako to, da pismouki pravijo, da je Kristus Davidov sin?+
36 David sam je po svetem duhu+ rekel: ‚Jehova je mojemu Gospodu rekel: »Sêdi na moji desni, dokler ne bom tvojih sovražnikov položil pod tvoje noge.«‘+
37 David sam mu pravi ‚Gospod‘. Kako je potem lahko njegov sin?«+
In velika množica ga je z veseljem poslušala.+
38 Med poučevanjem je še rekel: »Pazite se pismoukov,+ ki radi hodijo okoli v dolgih oblačilih in jim je všeč, da jih ljudje na trgih pozdravljajo,
39 ki imajo radi prve sedeže v sinagogah in najvidnejša mesta pri večerjah.+
40 To so tisti, ki vdovam požirajo hiše+ in opravljajo dolge molitve, da bi jih drugi videli. Ti bodo prejeli ostrejšo sodbo.«
41 Nato se je usedel tako, da je lahko videl skrinjice za prispevke*,+ in začel opazovati množico, kako vanje meče denar. In mnogi bogataši so metali vanje veliko kovancev.+
42 Potem pa je prišla revna vdova in vrgla noter dva novčiča*.+
43 Poklical je torej k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično vam povem, da je ta revna vdova vrgla več kakor vsi drugi, ki so metali denar v skrinjice.+
44 Oni so namreč metali iz svojega preobilja, ona pa je iz svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela, vsa sredstva za preživljanje.«+
Opombe
^ Očitno so bile te skrinjice za prispevke različnih oblik. Nekatere so bile podobne trobentam in so imele na vrhu majhno odprtino.
^ Dobesedno »dva lepta«, kovanca zelo majhne vrednosti.
