Jozue 22:1–34
22 Tedaj je Jozue sklical Rúbenovce, Gadovce in polovico Manásejevega rodu+
2 in jim rekel: »Izpolnili ste vse, kar vam je zapovedal Jehovov služabnik Mojzes.+ Tudi moj glas ste poslušali v vsem, kar sem vam zapovedal.+
3 V vseh teh mnogih dneh+ niste zapustili svojih bratov vse do danes in ste izpolnili vse, kar ste bili dolžni po zapovedi svojega Boga Jehova.+
4 In vaš Bog Jehova je zdaj vašim bratom naklonil mir, tako kakor jim je obljubil.+ Zato se vrnite, pojdite v svoje šotore v deželo, ki vam jo je Jehovov služabnik Mojzes dal v dediščino na drugi strani Jordana.+
5 Samo skrbno izpolnjujte zapovedi+ in postavo, ki vam jo je dal Jehovov služabnik Mojzes, tako da ljubite Jehova, svojega Boga,+ hodite po vseh njegovih poteh,+ izpolnjujete njegove zapovedi,+ se ga oklepate+ in mu služite+ z vsem svojim srcem+ in z vso svojo dušo.«+
6 Jozue jih je nato blagoslovil+ in jih razpustil, da so šli v svoje šotore.
7 Polovici Manásejevega rodu je Mojzes dal dediščino v Bašánu,+ drugi polovici pa je Jozue dal dediščino na zahodni strani Jordana,+ skupaj z njihovimi brati. In ko jih je razpustil, da so se vrnili v svoje šotore, jih je tudi blagoslovil.
8 Rekel jim je: »Vrnite se v svoje šotore z mnogo bogastva, z zelo veliko živine, s srebrom, zlatom, bakrom, železom in premnogimi oblačili.+ To, kar ste zaplenili+ svojim sovražnikom, si razdelite s svojimi brati.«
9 Zatem so se Rúbenovi in Gadovi sinovi ter polovica Manásejevega rodu vrnili. Odšli so od ostalih Izraelovih sinov iz Šíla v kánaanski deželi in se odpravili v gileádsko deželo,+ v deželo svoje dediščine, v kateri so se bili naselili, kakor je Jehova zapovedal po Mojzesu.+
10 Ko so Rúbenovi in Gadovi sinovi ter polovica Manásejevega rodu prišli do področja ob Jordanu v kánaanski deželi, so ob Jordanu zgradili velikanski oltar.+
11 In čez čas so drugi Izraelovi sinovi slišali,+ da se je govorilo: »Glejte! Rúbenovi in Gadovi sinovi ter polovica Manásejevega rodu so na meji kánaanske dežele, na zahodni strani Jordana, ki pripada Izraelovim sinovom, zgradili oltar.«
12 Ko so Izraelovi sinovi to slišali, se je ves zbor Izraelovih sinov+ zbral v Šílu,+ da bi šel v boj proti njim.+
13 Tedaj so Izraelovi sinovi k Rúbenovim in Gadovim sinovom ter k polovici Manásejevega rodu v gileádsko deželo poslali+ Pinehasa,+ sina duhovnika Eleázarja,
14 in z njim še deset knezov, po enega kneza iz vsake očetne hiše vsakega Izraelovega rodu, in vsak od njih je bil poglavar hiše svojih očetov med Izraelovimi tisočnijami.+
15 Prišli so torej v gileádsko deželo k Rúbenovim in Gadovim sinovom ter k polovici Manásejevega rodu in jim rekli:+
16 »Tako pravi ves Jehovov zbor:+ ‚Kako ste mogli ravnati nezvesto+ do Izraelovega Boga? Zakaj ste se danes odvrnili+ od Jehova in si zgradili oltar,+ da bi se uprli Jehovu?
17 Mar ni bila za nas dovolj velika že zabloda pri Peórju,+ od katere se še vse do danes nismo očistili, pa čeprav je Jehovov zbor zadela šiba?+
18 Ali se hočete zdaj odvrniti od Jehova? Če se vi danes uprete Jehovu, se bo on jutri razsrdil na ves Izraelov zbor.+
19 Če menite, da je dežela, ki ste jo dobili v dediščino, nečista,+ pridite čez, v deželo Jehovove dediščine,+ kjer stoji Jehovov sveti šotor,+ in se naselite med nami. Toda ne upirajte se Jehovu in ne silite še nas k uporu, s tem da si gradite svoj oltar. Mi že imamo oltar našega Boga Jehova.+
20 Mar ni že Zêrahov sin Ahán+ ravnal nezvesto glede tistega, kar je bilo treba uničiti*, in mar ni srd prišel nad ves Izraelov zbor?+ Zaradi te njegove zablode ni umrl samo on.‘«+
21 Tedaj so Rúbenovi in Gadovi sinovi ter polovica Manásejevega rodu poglavarjem Izraelovih tisočnij odgovorili:+
22 »Mogočni Bog,+ Jehova, da, Mogočni Bog, Jehova,+ on ve+ in tudi Izrael bo vedel.+ Če smo se uprli+ in bili nezvesti Jehovu,+ naj nam danes ne prizanese.
23 Če smo si oltar zgradili zato, da bi se odvrnili od Jehova, da bi na njem darovali žgalne in žitne daritve+ in da bi na njem darovali mirovne žrtve, bo Jehova to odkril.+
24 Ampak ne, mi smo to storili, ker smo se bali, da bodo nekega dne v prihodnosti vaši sinovi našim sinovom govorili: ‚Kaj imate vi opraviti z Jehovom, Izraelovim Bogom?
25 Jehova je med nami in vami, Rúbenovimi in Gadovimi sinovi, potegnil mejo, namreč Jordan. Vi nimate deleža v Jehovu!‘+ Tako bi vaši sinovi gotovo naše sinove navedli, da bi se nehali bati Jehova.+
26 Zato smo si rekli: ‚Zgradimo si oltar, pa ne za žgalne daritve niti za žrtve,
27 ampak zato, da bo priča med nami+ in vami in rodovi, ki bodo prišli za nami, da bomo služili Jehovu pred njegovim obličjem s svojimi žgalnimi daritvami, mirovnimi žrtvami in drugimi žrtvami+ in da vaši sinovi ne bodo mogli kdaj v prihodnosti našim sinovom reči: »Vi nimate deleža v Jehovu!«‘
28 Rekli smo še: ‚Pa tudi če bi to rekli, bodisi nam ali našim prihodnjim rodovom, bi jim mi odvrnili: »Poglejte ta oltar, ki je podoben Jehovovemu oltarju in so ga zgradili naši očetje, ne za žgalne daritve niti za žrtve, temveč za pričo med nami in vami.«‘
29 Niti zamisliti si ne moremo, da bi se namerno uprli Jehovu in se zdaj odvrnili od Jehova,+ s tem da bi zgradili oltar za žgalne in žitne daritve in žrtve, saj oltar našega Boga Jehova že stoji pred njegovim svetim šotorom!«+
30 Ko pa so duhovnik Pinehas+ in knezi zbora,+ poglavarji Izraelovih tisočnij, ki so bili z njim, slišali to, kar so povedali Rúbenovi, Gadovi in Manásejevi sinovi, so bili veseli, da je tako.
31 Zato je Pinehas, sin duhovnika Eleázarja, Rúbenovim, Gadovim in Manásejevim sinovom rekel: »Zdaj vemo, da je Jehova res med nami,+ ker niste ravnali nezvesto do Jehova. Jehova zdaj ne bo kaznoval Izraelovih sinov.«+
32 Tedaj so Pinehas, sin duhovnika Eleázarja, in knezi odšli+ od Rúbenovih in Gadovih sinov v gileádski deželi in se vrnili v kánaansko deželo k ostalim Izraelovim sinovom ter jim prinesli odgovor.+
33 Izraelovi sinovi so bili odgovora veseli in so slavili Boga.+ Nič več niso govorili, da bodo šli v boj proti njim in razdejali deželo, v kateri so prebivali Rúbenovi in Gadovi sinovi.
34 Zatem so Rúbenovi in Gadovi sinovi oltar poimenovali*. Rekli so: »Vsem nam je priča, da je Jehova pravi Bog.«+
