Jozue 2:1–24
2 Nato je Nunov sin Jozue skrivaj poslal iz Šitíma+ dva moža kot oglednika in jima rekel: »Pojdita, oglejta si deželo in Jêriho!« Šla sta torej in prišla v hišo neke prostitutke, ki ji je bilo ime Rahaba,+ in se tam nastanila.
2 In kralju Jêrihe so sporočili: »Glej, nocoj sta prišla sem dva moža izmed Izraelovih sinov, da bi si ogledala deželo.«
3 Tedaj je kralj Jêrihe poslal k Rahabi sporočilo: »Pripelji ven moža, ki sta prišla k tebi, v tvojo hišo, saj sta prišla zato, da bi si ogledala vso deželo!«+
4 Žena pa je medtem oba moža skrila in v odgovor rekla: »Moža sta res prišla k meni, vendar nisem vedela, od kod sta.
5 Ko pa so zvečer zapirali mestna vrata,+ sta odšla, ampak ne vem, kam sta šla. Pohitite za njima, saj ju boste še ujeli!«
6 (Ona ju je bila odpeljala na streho+ in ju skrila pod lanena stebla, ki jih je imela razgrnjena na strehi.)
7 Možje so se pognali za njima proti jordanskim plitvinam.+ In takoj ko so ti zasledovalci odšli, so se mestna vrata zaprla.
8 Preden sta moža zaspala, je prišla k njima na streho
9 in jima rekla: »Vem, da vam bo Jehova dal to deželo.+ Obšel nas je strah pred vami+ in vsi prebivalci dežele obupavajo zaradi vas.+
10 Slišali smo namreč, kako je Jehova, ko ste izšli iz Egipta, pred vami posušil vode Rdečega morja+ in kaj ste storili amoréjskima kraljema na drugi strani Jordana, Sihónu+ in Ogu,+ ki ste ju usmrtili*.+
11 Ko smo to slišali, se nam je od strahu začelo topiti srce+ in v nikomer ni bilo več poguma* zaradi vas,+ kajti vaš Bog Jehova je Bog v nebesih in na zemlji.+
12 In zdaj mi, prosim, prisezita pri Jehovu,+ da bosta izkazala srčno dobrotljivost* hiši mojega očeta,+ ker sem tudi jaz vama izkazala srčno dobrotljivost, in mi dajta zanesljivo znamenje.+
13 Ohranite pri življenju mojega očeta+ in mater, moje brate in sestre ter vse njihove in obvarujte naše duše pred smrtjo!«+
14 Tedaj sta ji moža odgovorila: »S svojim življenjem* vam jamčiva!+ Če ne boste nikomur govorili o naših načrtih, vam bomo tudi mi izkazali srčno dobrotljivost in zvestobo, ko nam bo Jehova dal to deželo.«+
15 Nato ju je po vrvi spustila skozi okno, saj je bila njena hiša del mestnega obzidja, pravzaprav je živela vrh obzidja.+
16 Rekla jima je še: »Pojdita v gore, da vaju ne dobijo zasledovalci! Tam ostanita skrita tri dni, dokler se zasledovalci ne vrnejo, potem lahko gresta svojo pot.«
17 Moža sta ji odgovorila: »Gotovo bova izpolnila prisego, s katero si naju zaprisegla, in na naju ne bo nobene krivde.+
18 Glej, prišli bomo v deželo. To vrv iz škrlatnih vlaken priveži na okno, skozi katero si naju spustila. K sebi v hišo zberi svojega očeta in mater, brate in vso očetovo hišo.+
19 Če bi kdo šel skozi vrata tvoje hiše ven,+ bo njegova kri na njegovi glavi in midva ne bova kriva. Če pa bi kdo dvignil roko zoper koga, ki bo s teboj v hiši, naj kri slednjega pride na najino glavo.
20 Če pa boš razkrila naše načrte,+ ne bova kriva glede prisege, s katero si naju zaprisegla.«
21 In odvrnila je: »Naj bo tako, kakor sta rekla!«
Tedaj ju je odpustila, da sta šla svojo pot. Potem pa je na okno privezala škrlatno vrv.
22 Odšla sta torej v gore in tam ostala tri dni, dokler se niso vrnili zasledovalci. Ti so ju iskali po vseh poteh, pa ju niso našli.
23 Nato sta se moža spustila z gora, prečkala reko in prišla k Jozuetu, Nunovemu sinu, ter mu poročala o vsem, kar se jima je zgodilo.
24 Jozuetu sta rekla: »Jehova je vso to deželo dal v naše roke,+ zato zaradi nas vsi njeni prebivalci obupavajo.«+
