Jozue 14:1–15
14 To pa je dedna posest, ki so jo Izraelovi sinovi dobili v kánaanski deželi,+ dediščina, ki so jim jo izročili duhovnik Eleázar, Nunov sin Jozue in družinski poglavarji rodov Izraelovih sinov.+
2 Dediščino so razdelili z žrebom,+ tako kakor je glede devetih rodov in polovice rodu po Mojzesu zapovedal Jehova.+
3 Drugima dvema rodovoma in polovici rodu je namreč Mojzes že dal dediščino na drugi strani Jordana.+ Lévijevim sinovom pa ni dal dediščine med njimi.+
4 Iz Jožefovih sinov sta namreč nastala dva rodova,+ Manásejev+ in Éfraimov.+ Lévijevim sinovom pa niso dali deleža v deželi, ampak samo mesta+ za prebivanje skupaj s pašniki za njihovo drobnico in živino.+
5 Izraelovi sinovi so naredili tako, kakor je Jehova zapovedal Mojzesu, in razdelili deželo.
6 Tedaj so k Jozuetu v Gilgálu+ pristopili Judovi sinovi, in Kaleb,+ sin Kenázovca Jefunéja,+ mu je rekel: »Dobro veš, kaj je glede mene in tebe rekel Jehova+ Mojzesu, Božjemu možu,+ v Kádeš Barnéi.+
7 Bilo mi je štirideset let, ko me je Jehovov služabnik Mojzes poslal iz Kádeš Barnée ogledovat deželo,+ in ko sem se vrnil, sem mu poročal o vsem, kar sem videl, kar je bilo v mojem srcu.+
8 Moji bratje, ki so šli z menoj, so ljudstvu vlili strah v srce.+ Jaz pa sem v vsem poslušal svojega Boga Jehova.+
9 Zato je Mojzes tisti dan prisegel: ‚Dežela, v katero je stopila tvoja noga,+ bo tvoja last in last tvojih sinov kot trajna dediščina, ker si v vsem poslušal mojega Boga Jehova.‘+
10 In glej, Jehova me je ohranil pri življenju,+ kakor je obljubil.+ Že petinštirideset let je minilo, odkar je Jehova to obljubil Mojzesu, ko je Izrael še hodil po pustinji.+ In glej, danes sem star petinosemdeset let.
11 Vendar sem še vedno tako močan, kot tisti dan, ko me je Mojzes poslal.+ Kakor sem takrat imel moč, tako jo imam danes, da se vojskujem, da grem v boj in se vrnem.+
12 Daj mi zdaj ta gorski predel, ki mi ga je Jehova obljubil tisti dan,+ kajti sam si takrat slišal, da so tam Anákovci+ in velika utrjena mesta.+ Prav gotovo bo z menoj Jehova+ in jih bom pregnal, kakor je Jehova obljubil.«+
13 Tedaj je Jozue blagoslovil Jefunéjevega sina Kaleba in mu dal v dediščino Hebrón.+
14 Zato je Hebrón kot dediščina vse do danes last Kaleba, sina Kenázovca Jefunéja, ker je v vsem poslušal Jehova, Izraelovega Boga.+
15 Hebrón se je prej imenoval Kirját Árba+ (Arbá+ je bil velik mož med Anákovci). In dežela je počivala od vojne.+
