Job 30:1–31
30 Zdaj pa se mi posmehujejo ljudje,+ki so po dnevih mlajši od mene,+katerih očetov ne bi hotel datiniti k psom svoje črede.
2 Kakšno korist sem imel od moči njihovih rok?Njihova krepkost jih je zapustila.+
3 Zaradi pomanjkanja in lakote so izčrpani,glodajo sušno pokrajino,+ki sta jo včeraj zajeli nevihta in opustošenje.
4 Trgajo lobodo v grmičevju,korenina košeničice je njihova hrana.
5 Ljudje jih podijo iz svoje sredine,+vpijejo za njimi kakor za tatovi.
6 Prebivati morajo na pobočjih rečnih dolin,v podzemeljskih jamah in skalnih votlinah.
7 Vpijejo v grmičevju,stiskajo se pod koprivami.
8 Sinovi nespametneža so,+ sinovi brezimneža,z bičem so bili pregnani iz dežele.
9 In taki sedaj govorijo o meni v svojih pesmih,+postal sem jim tarča posmeha.+
10 Gnusim se jim, na daleč se me ogibajo,+mojemu obrazu ne prizanašajo s pljunki.+
11 Kajti on je popustil mojo tetivo in me ponižal,oni pa se brez vseh zadržkov spravljajo name.
12 Z moje desne vstajajo kakor zarod hudobnežev.Mojim nogam pustijo oditi,potem pa zoper mene naredijo svoje pogubne nasipe.+
13 Uničujejo mi poti.Stisko mi le še povečujejo,+in pri tem jim nihče ne pomaga.
14 Prihajajo kakor skozi široko razpoko,z nevihto se valijo proti meni.
15 Nenadne strahote so se zgrnile name;moje dostojanstvo je odšlo, kakor bi ga odnesel veter,moja rešitev je izginila kakor oblak.
16 In zdaj se moja duša v meni izliva,+dnevi stiske prihajajo nadme.+
17 Noč mi prebada kosti,+ da odpadajo z mene,glodajoče bolečine ne popuščajo.+
18 Od silne moči se moja obleka menja,oklepa se me kakor ovratnik mojega dolgega oblačila.
19 Pahnil me je v blato,da sem postal kakor prah in pepel.
20 Kličem te na pomoč, pa mi ne odgovarjaš,+stojim pred teboj, da bi se ozrl name.
21 Spremenil si se, okrutno ravnaš z menoj,+napadaš me z vso močjo svoje roke.
22 Vzdiguješ me v veter, da ga jezdim,potem pa me s truščem razbiješ.
23 Kajti dobro vem, da me boš vodil v smrt,+v zbirno hišo vseh živih.
24 Toda nihče ne iztegne roke zoper ta kup ruševin,+in ko propadam, nihče ne kliče na pomoč.
25 Jokal sem zaradi tistega, ki je imel težak dan,+moja duša se je žalostila zaradi reveža.+
26 Pričakoval sem dobro, prišlo pa je húdo,+čakal sem svetlobo, toda prišla je tema.
27 Moja notranjost* je kipela in ni mirovala,zadeli so me dnevi stiske.
28 Žalosten+ sem hodil naokrog, ko ni bilo sonca.V zboru sem vstal in klical na pomoč.
29 Šakalom sem postal bratin nojevim hčeram tovariš.+
30 Koža mi je počrnela+ in odpada z mene,kosti so se mi razgrele od vročine.
31 Moja harfa igra le še žalostinke,moja piščal je postala glas jokajočih.
