Job 17:1–16
17 Moj duh je strt,+ moji dnevi so ugasnili,grob me čaka.+
2 Povsod okrog mene so posmehovalci,+moje oko neprestano gleda njihovo uporništvo.
3 Prosim, bodi mi za poroka.+Kdo drug bi mi stisnil roko+ v poroštvo?
4 Njihovemu srcu si skril preudarnost.+Zato jih ne povzdiguješ.
5 Človek svojim tovarišem govori, naj si vzamejo delež zase,toda oči njegovih sinov pešajo.+
6 Bog je storil, da ljudstva s prezirom govorijo o meni*,+človek sem, ki mu pljuvajo v obraz.+
7 Od bridkosti mi slabijo oči,+vsi moji udi so kakor senca.
8 Pošteni začudeno strmijo nad vsem tem,nedolžni se razburjajo zaradi odpadnika.
9 Pravični se oklepa svoje poti+in tisti, ki ima čiste roke,+ postaja vse močnejši.+
10 Toda vi lahko spet začnete. Nadaljujte, prosim,kajti med vami ne najdem nikogar, ki bi bil moder!+
11 Moji dnevi so minili,+ moji načrti so propadli,+želje mojega srca.
12 Ti možje delajo noč iz dneva, ko govorijo:+‚Zdaj je tema, vendar se bliža svetloba.‘
13 Če bom čakal, bo šeól* moj dom,+v temi+ si bom postlal ležišče.
14 Grobu+ bom zaklical: ‚Ti si moj oče!‘In črvu:+ ‚Moja mati in moja sestra!‘
15 Kje je potem moje upanje?+Moje upanje – ali ga kdo vidi?
16 Spustilo se bo k zapahom šeóla,ko vsi skupaj odidemo dol v prah.«+
