Jeremija 7:1–34
7 Jeremiju je od Jehova prišla naslednja beseda:
2 »Stopi k vratom Jehovove hiše in tam oznani to besedo.+ Takole reci: ‚Poslušajte Jehovovo besedo, vsi vi v Judu, ki vstopate skozi ta vrata, da bi se priklonili Jehovu.
3 Jehova nad vojskami, Izraelov Bog, govori takole: »Popravite svoje poti in svoje ravnanje, pa bom pustil, da boste prebivali v tem kraju.+
4 Ne zanašajte se na lažne besede+ in ne govorite: ‚Jehovov tempelj, Jehovov tempelj, Jehovov tempelj je to!‘
5 Kajti če boste popravili svoje poti in svoje ravnanje, če boste pravično razsojali med človekom in njegovim bližnjim,+
6 če ne boste tlačili priseljenca, sirote* in vdove,+ če na tem kraju ne boste prelivali nedolžne krvi+ in če ne boste hodili za drugimi bogovi v svojo nesrečo,+
7 vam bom pustil, da boste prebivali v tem kraju, v deželi, ki sem jo dal vašim praočetom, od vekomaj do vekomaj.«‘«+
8 »Glejte, zanašate se na lažne besede, kar vam ne bo prav nič koristilo.+
9 Ali morete krasti,+ moriti,+ prešuštvovati,+ prisegati po krivem,+ zažigati daritve Baalu+ in hoditi za drugimi bogovi, ki jih prej niste poznali,+
10 potem pa priti in stopiti predme v tej hiši, ki nosi moje ime,+ ter mi reči ‚Rešeni bomo‘, čeprav delate vse te gnusobe?
11 Ali je ta hiša, ki nosi moje ime,+ v vaših očeh postala razbojniška jama?+ Jaz pa vse to vidim,« govori Jehova.+
12 »‚Pojdite zdaj na moj kraj, ki je bil v Šílu,+ kjer sem sprva nastanil svoje ime,+ in poglejte, kaj sem mu storil zaradi hudobnosti svojega ljudstva Izraela.+
13 Ker ste počenjali vsa tista dejanja,‘ govori Jehova, ‚in niste poslušali,+ ko sem vam govoril – vstajal zgodaj in govoril+ – in ker niste odgovarjali, ko sem vas klical,+
14 bom hiši, ki nosi moje ime+ in na katero se zanašate,+ in kraju, ki sem ga dal vam in vašim praočetom, storil enako kakor Šílu.+
15 Zavrgel vas bom izpred svojega obličja,+ tako kakor sem zavrgel vse vaše brate, vse Éfraimovo potomstvo.‘+
16 Ti pa ne moli za to ljudstvo, ne povzdiguj svojega glasu v rotečih prošnjah in molitvah, ne prosi zanj,+ ker te ne bom poslušal.+
17 Ali ne vidiš, kaj počnejo v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah?+
18 Sinovi nabirajo drva, očetje netijo ogenj, žene pa mesijo testo, da bi ‚nebeški kraljici‘ naredile žrtvene kolače.+ In drugim bogovom izlivajo pitne daritve,+ da bi me žalili.+
19 ‚Ali žalijo mene?‘ govori Jehova.+ ‚Ali ne žalijo sami sebe, sebi v sramoto?‘+
20 Zato Vrhovni gospod Jehova govori takole: ‚Glej, moja jeza in moj srd se bosta izlila na ta kraj,+ na ljudi in na živino, na drevje, ki raste na polju,+ in na sad zemlje. Moja jeza bo gorela in ne bo ugasnila.‘+
21 Jehova nad vojskami, Izraelov Bog, govori takole: ‚Svoje žgalne daritve dodajte k svojim drugim žrtvam in jejte meso.+
22 Kajti tistega dne, ko sem vaše praočete izpeljal iz egiptovske dežele, jim nisem nič govoril in nič zapovedal glede žgalnih daritev in žrtev.+
23 Sem jim pa zapovedal tole: »Poslušajte moj glas,+ in jaz bom vaš Bog,+ vi pa boste moje ljudstvo. Hodite po vsej poti,+ po kateri vam bom zapovedal iti, da se vam bo dobro godilo.«‘+
24 Vendar niso poslušali, niso nagnili svojega ušesa,+ ampak so v zakrknjenosti svojega hudobnega srca hodili skladno s svojimi namerami,+ zato so nazadovali, namesto napredovali,+
25 od dneva, ko so vaši praočetje izšli iz egiptovske dežele, do danes.+ Jaz pa sem vam pošiljal vse svoje služabnike, preroke; vsak dan sem zgodaj vstajal in jih pošiljal.+
26 Toda to ljudstvo me ni poslušalo. Niso nagnili svojega ušesa,+ ampak so bili trdovratni.+ Ravnali so slabše od svojih praočetov!+
27 Ko jim boš govoril vse te besede,+ te ne bodo poslušali, ko jih boš klical, ti ne bodo odgovorili.+
28 Takole jim reci: ‚To je narod, ki ne posluša glasu Jehova, svojega Boga,+ in ne sprejema discipliniranja*.+ Zvestoba je izginila; niti omenjajo je ne več.‘+
29 Ostrizi svoje neostrižene lase in jih vrzi proč,+ potem pa na golih hribih zapoj žalostinko,+ ker je Jehova zavrgel+ ta rod, na katerega se silno jezi, in ga bo zapustil.+
30 ‚Kajti Judovi sinovi delajo to, kar je slabo v mojih očeh,‘ govori Jehova. ‚Svoje gnusne reči so postavili v hišo, ki nosi moje ime, da bi jo onečastili.+
31 V Tófetu,+ ki je v dolini Hinómovega sina,+ so zgradili višave in tam sežigali svoje sinove in hčere,+ česar nisem zapovedal in mi ni prišlo na misel*.‘+
32 ‚Zato, glej, prihajajo dnevi,‘ govori Jehova, ‚ko se ne bo več reklo Tófet in dolina Hinómovega sina, ampak dolina morjenja,+ in v Tófetu bodo pokopavali, čeprav tam ne bo več prostora.+
33 Trupla tega ljudstva bodo žrle ptice neba in zveri zemlje, in nihče jih ne bo plašil.+
34 Storil bom, da bo iz Judovih mest in z jeruzalemskih ulic izginil glas veselja in glas radosti, glas ženina in glas neveste,+ ker bo dežela opustošena.‘«+
