Janez 11:1–57
11 Bil pa je neki človek bolan, namreč Lazar iz Betánije, iz vasi, v kateri sta živeli Marija in njena sestra Marta.+
2 To je bila tista Marija, ki je Gospoda namazala z dišečim oljem+ in mu s svojimi lasmi obrisala noge,+ in ta je imela brata Lazarja, ki je bil bolan.
3 Njegovi sestri sta torej Jezusu sporočili: »Gospod, glej, ta, ki ga imaš rad,+ je bolan.«
4 Ko pa je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, temveč za Božjo slavo,+ da bi se Božji Sin po njej oslavil.«
5 Jezus pa je Marto, njeno sestro in Lazarja ljubil.
6 Vendar ko je slišal, da je Lazar bolan, je še dva dni ostal tam, kjer je bil.
7 Šele nato je učencem rekel: »Pojdimo spet v Judejo.«
8 Učenci pa so mu odvrnili: »Rabi*,+ ni še dolgo tega, kar so te Judje hoteli kamenjati,+ ti pa se znova odpravljaš tja?«
9 Jezus je odgovoril: »Mar ne traja dnevna svetloba dvanajst ur? Kdor hodi podnevi,+ se v nič ne zaleti, ker vidi luč tega sveta.
10 Kdor pa hodi ponoči,+ se zaleti, ker v njem ni luči.«
11 Ko jim je vse to povedal, je še dodal: »Naš prijatelj Lazar je šel počivat, jaz pa grem tja, da ga prebudim.«+
12 Zato so mu učenci rekli: »Gospod, če je šel počivat, bo ozdravel.«
13 Vendar je Jezus govoril o njegovi smrti, oni pa so menili, da je s počivanjem imel v mislih spanje.
14 Zato jim je Jezus zdaj odkrito rekel: »Lazar je umrl,+
15 in zaradi vas sem vesel, da me ni bilo tam, da boste verovali. Toda pojdimo k njemu.«
16 Tedaj je Tomaž, ki so mu pravili Dvojček, drugim učencem rekel: »Pojdimo tudi mi, da bomo umrli z njim.«+
17 Ko je torej Jezus prišel, je ugotovil, da je Lazar že štiri dni v grobu.+
18 Betánija pa je bila blizu Jeruzalema, oddaljena le kakih petnajst stadijev*.
19 Tako je k Marti in Mariji prišlo mnogo Judov, da bi ju tolažili+ zaradi njunega brata.
20 Ko je torej Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je prišla naproti, Marija+ pa je sedela doma.
21 Tedaj je Marta Jezusu rekla: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.+
22 Pa tudi sedaj vem, da ti bo Bog dal vse, kar koli ga prosiš.«+
23 Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.«+
24 In Marta mu je odvrnila: »Vem, da bo vstal ob vstajenju+ poslednji dan.«
25 Jezus pa ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje.+ Kdor veruje vame, bo, četudi umre, oživel.+
26 In kdor živi ter veruje vame, ne bo nikoli umrl.+ Ali veruješ v to?«
27 Odgovorila mu je: »Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus*, Božji Sin, tisti, ki prihaja na svet.«+
28 In ko je to rekla, je odšla ter poklicala svojo sestro Marijo in ji skrivaj rekla: »Učitelj+ je tukaj in te kliče.«
29 Ko pa je Marija to slišala, je takoj vstala in šla k njemu.
30 Jezus namreč še ni prišel v vas, ampak je bil še vedno tam, kjer mu je Marta prišla naproti.
31 Ko pa so Judje, ki so bili z Marijo v hiši+ in jo tolažili, videli, da je ta hitro vstala in šla ven, so šli za njo, saj so menili, da gre h grobu+ jokat.
32 Ko je Marija prišla tja, kjer je bil Jezus, in ga zagledala, je padla k njegovim nogam in mu rekla: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.«+
33 Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je iz dna srca zavzdihnil in se vznemiril.+
34 Vprašal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!«
35 Jezus se je razjokal.+
36 Zato so Judje začeli govoriti: »Glejte, kako ga je imel rad!«+
37 Nekateri pa so rekli: »Mar ni mogel ta, ki je slepemu odprl oči,+ tudi preprečiti smrt tega človeka?«
38 Jezus je spet zavzdihnil in nato prišel h grobu.+ Bila pa je to votlina, h kateri je bil prislonjen kamen.+
39 Jezus je rekel: »Odmaknite kamen.«+ Marta, sestra umrlega, pa mu je rekla: »Gospod, gotovo zaudarja, saj je že četrti dan.«
40 Jezus jo je vprašal: »Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala?«+
41 Odmaknili so torej kamen. Tedaj je Jezus povzdignil oči proti nebu+ in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal.+
42 Vem, da me vedno uslišiš, toda zaradi množice,+ ki stoji naokoli, sem to rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«+
43 In ko je to povedal, je z močnim glasom zavpil: »Lazar, pridi ven!«+
44 In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji+ in obraz ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre.«
45 Tako so mnogi Judje, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, začeli verovati vanj,+
46 nekateri pa so odšli k farizejem in jim povedali, kaj je Jezus storil.+
47 Tedaj so višji duhovniki in farizeji sklicali sanhedrín*+ in začeli govoriti: »Kaj naj storimo, saj ta človek dela veliko znamenj?+
48 Če ga pustimo tako, bodo vsi začeli verovati vanj,+ in bodo prišli Rimljani+ ter nam vzeli naš kraj čaščenja+ in naš narod.«
49 Toda eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto veliki duhovnik,+ jim je rekel: »Vi nič ne veste
50 in ne pomislite, da je za vas dobro, da en človek umre+ v korist ljudstva, ne pa da je pokončan ves narod.«+
51 Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je, ker je bil tisto leto veliki duhovnik, prerokoval, da bo moral Jezus umreti za narod,
52 pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi Božje otroke, ki so razkropljeni,+ zbral v eno.+
53 Tako so se tega dne dogovorili, da ga bodo ubili.+
54 Zato Jezus ni več javno+ hodil med Judi,+ temveč je od tam odšel v pokrajino blizu pustinje, v mesto Éfraim,+ in tam ostal z učenci.
55 Blizu pa je bila judovska pasha+ in mnogo ljudi je s podeželja prišlo v Jeruzalem pred pasho, da bi se obredno očistili.+
56 In iskali so Jezusa ter drug drugemu, ko so bili v templju, govorili: »Kaj menite? Ali ga sploh ne bo na praznik?«
57 Višji duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, da naj vsak, ki bi izvedel, kje je, to sporoči, da bi ga lahko prijeli.
Opombe
^ Kake tri kilometre. Glej Dodatek 16.
