Apostolska dela 23:1–35
23 Pavel je pozorno pogledal po sanhedrínu in rekel: »Bratje, vse do danes sem živel tako, da imam popolnoma čisto vest+ pred Bogom.«
2 Tedaj je veliki duhovnik Ananíja tem, ki so stali poleg njega, ukazal, naj ga udarijo+ po ustih.
3 Pavel pa mu je rekel: »Bog bo udaril tebe, ti stena pobeljena!+ Ali sediš tu, da bi mi sodil po Postavi,+ hkrati pa to Postavo prestopaš,+ s tem da zapoveduješ, naj me udarijo?«
4 Ti, ki so stali poleg, so rekli: »Kaj, Božjega velikega duhovnika zmerjaš?«
5 Pavel pa je odvrnil: »Bratje, nisem vedel, da je veliki duhovnik. Saj vendar piše: ‚Ne žali voditelja svojega ljudstva.‘«+
6 Ko pa je Pavel opazil, da en del sanhedrína sestavljajo saduceji,+ drugega pa farizeji, je vzkliknil: »Bratje, jaz sem farizej,+ sin farizejev. Sodi se mi, ker verjamem v vstajenje+ mrtvih.«+
7 Zaradi teh njegovih besed je med farizeji in saduceji prišlo do nesoglasja,+ in množica se je razcepila.
8 Saduceji+ namreč pravijo, da ni ne vstajenja,+ ne angela, ne duha, farizeji pa vse to priznavajo.
9 Zato je nastalo glasno vpitje+ in nekateri pismouki iz farizejske stranke so vstali ter se začeli hudo prerekati in govoriti: »Na tem človeku ne najdemo nič napačnega;+ toda če mu je spregovoril duh ali angel,+ potem . . .«
10 Ko se je nesoglasje tako še povečalo, se je tisočnik zbal, da ne bi Pavla raztrgali, zato je vojaškemu odredu+ zapovedal, naj gre dol, ga iztrga iz njihove sredine in pripelje v vojašnico.+
11 Tisto noč pa je k Pavlu pristopil Gospod+ in rekel: »Le pogumno!+ Kakor si namreč temeljito pričeval+ zame v Jeruzalemu, tako moraš pričevati tudi v Rimu.«+
12 Ko se je zdanilo, so Judje skovali zaroto+ in se zakleli,+ da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ne bodo Pavla ubili.+
13 Teh zapriseženih zarotnikov je bilo več kot štirideset.
14 Odšli so k višjim+ duhovnikom in starešinam ter rekli: »Slovesno smo se zakleli, da ne bomo zaužili niti grižljaja, dokler Pavla ne bomo ubili.
15 Zato zdaj skupaj s sanhedrínom tisočniku pojasnite, zakaj vam ga mora privesti, češ da nameravate njegov primer natančneje preiskati.+ Mi pa bomo pripravljeni, da ga umorimo, še preden bo prišel blizu.«+
16 Toda sin Pavlove sestre je slišal, da prežijo nanj,+ zato je prišel in vstopil v vojašnico ter to sporočil Pavlu.
17 Pavel je poklical k sebi enega od stotnikov in rekel: »Odpelji tega mladeniča k tisočniku, ker mu mora nekaj sporočiti.«
18 Ta ga je torej vzel, ga peljal k tisočniku in rekel: »Jetnik Pavel me je poklical k sebi in me prosil, naj tega mladeniča pripeljem k tebi, ker ti mora nekaj povedati.«
19 Tisočnik je mladeniča prijel+ za roko, se z njim umaknil in ga na samem začel spraševati: »Kaj mi moraš sporočiti?«
20 Ta je odvrnil: »Judje so te sklenili prositi, da bi jutri Pavla pripeljal pred sanhedrín, češ da nameravajo glede njega izvedeti kaj natančnejšega.+
21 Nikar se jim ne daj pregovoriti, saj nanj preži+ več kot štirideset njihovih mož, ki so se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne umorijo.+ Zdaj so že pripravljeni in čakajo na tvojo privolitev.«
22 Tisočnik je nato mladeniču dovolil oditi, še prej pa mu je ukazal: »Nikomur ne izdaj, da si mi to povedal.«
23 Zatem je poklical dva stotnika in jima rekel: »Pripravita dvesto vojakov, pa še sedemdeset konjenikov in dvesto suličarjev, da bodo ob tretji nočni uri* odpotovali naravnost v Cezarejo.
24 Priskrbita tudi tovorne živali, na katerih bo Pavel lahko jezdil, in ga varno pripeljite k deželnemu upravitelju Feliksu.«
25 Napisal pa je tudi pismo z naslednjo vsebino:
26 »Jaz, Klávdij Lízija, pišem tebi, velespoštovani deželni upravitelj Feliks:+ Pozdravljen!
27 Tega moža so prijeli Judje in bi ga skoraj ubili, vendar sem nemudoma prišel z vojaškim odredom in ga rešil,+ ker sem izvedel, da je Rimljan.+
28 Ker pa sem želel ugotoviti, česa ga obtožujejo, sem ga privedel pred njihov sanhedrín.+
29 Ugotovil sem, da ga obtožujejo glede vprašanj njihove Postave,+ da pa ga ne dolžijo ničesar takega, za kar bi si zaslužil smrt ali spone.+
30 Ker pa sem izvedel, da proti temu možu kujejo zaroto,+ sem ga pri priči poslal k tebi in tožnikom zapovedal, naj proti njemu govorijo pred tabo.«+
31 Ti vojaki+ so torej Pavla skladno z ukazom odvedli in ga ponoči privedli v Antipatrído.
32 Drugi dan so konjenike pustili, da so šli z njim naprej, sami pa so se vrnili v vojašnico.
33 Konjeniki so prispeli v Cezarejo,+ izročili deželnemu upravitelju pismo in mu tudi predali Pavla.
34 Upravitelj je pismo prebral in Pavla vprašal, iz katere province je, ter tako izvedel,+ da je iz Kilíkije.+
35 »Temeljito te bom zaslišal,« je rekel, »ko bodo prišli tudi tvoji tožniki.«+ Nato je zapovedal, naj ga stražijo v Heródovi cesarski palači.
Opombe
^ Približno ob 21h. Mišljena je tretja ura od sončnega zahoda.
