Apostolska dela 22:1–30
22 »Bratje+ in očetje, prisluhnite zdaj, kaj vam bom povedal v svoj zagovor.«+
2 (Ko pa so ti slišali, da jih nagovarja po hebrejsko,+ so bili še bolj tiho, in on je rekel:)
3 »Sem Jud,+ rodil sem se v Tarzu v Kilíkiji,+ izšolal pa v tem mestu pri Gamálielovih+ nogah. Naučen sem bil natančno izpolnjevati+ Postavo prednikov in sem bil goreč+ za Boga, tako kakor ste vsi vi danes.
4 Privržence te Poti* sem preganjal tudi do smrti.+ Moške in ženske sem zvezoval in jih pošiljal v ječe,+
5 za kar lahko pričata veliki duhovnik in ves zbor starešin.+ Pri njih sem si tudi priskrbel pisma+ za brate v Damasku in šel, da bi tudi tiste, ki so bili tam zvezani, privedel v Jeruzalem, da bi jih kaznovali.
6 Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, me je okoli poldneva nenadoma obsijala močna svetloba z neba.+
7 Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ‚Savel, Savel, zakaj me preganjaš?‘+
8 Odgovoril sem: ‚Kdo si, gospod?‘ On pa mi je rekel: ‚Jaz sem Jezus Nazaréčan, ki ga ti preganjaš.‘+
9 Tisti, ki so bili z menoj,+ so sicer videli svetlobo, niso pa razumeli besed tistega, ki mi je govoril.+
10 Nato sem rekel: ‚Kaj naj storim,+ Gospod?‘ In Gospod mi je rekel: ‚Vstani, pojdi naprej v Damask, in tam ti bodo povedali vse, kar ti je določeno storiti.‘+
11 Ker pa od sijaja te svetlobe nisem nič videl, sem v Damask prispel tako, da so me spremljevalci vodili za roko.+
12 Neki mož pa, Ananíja, po določbah Postave bogaboječ človek, o katerem so dobro govorili+ vsi tamkajšnji Judje,
13 je prišel k meni in mi, stoječ poleg mene, rekel: ‚Savel, brat moj, naj se ti vid vrne!‘+ In še isti trenutek sem pogledal vanj.
14 On pa je rekel: ‚Bog naših praočetov+ te je izbral,+ da spoznaš njegovo voljo in vidiš+ Pravičnega+ in slišiš njegov glas,+
15 ker boš vsem ljudem pričal zanj o tem, kar si videl in slišal.+
16 Zakaj torej zdaj odlašaš? Vstani, daj se krstiti+ in se umij+ grehov, tako da kličeš njegovo ime.‘+
17 Ko pa sem se vrnil v Jeruzalem+ in sem molil v templju, sem padel v zamaknjenost+
18 in videl Gospoda, kako mi govori: ‚Pohiti, hitro pojdi iz Jeruzalema, ker se ne bodo strinjali+ s tem, kar pričuješ o meni.‘
19 Jaz pa sem rekel: ‚Gospod, sami dobro vedo, da sem po sinagogah zapiral+ in pretepal tiste, ki so verjeli vate.+
20 Ko so prelivali kri tvojega pričevalca Štefana,+ sem bil tudi jaz poleg in to odobraval+ ter čuval vrhnja oblačila njegovih ubijalcev.‘
21 Pa vendar mi je rekel: ‚Pojdi, poslal te bom namreč k daljnim narodom.‘«+
22 Do tod so ga še poslušali, nato pa so povzdignili glas in rekli: »Spravite tega človeka s sveta, saj ni vreden, da živi!«+
23 Ker pa so kričali in metali naokoli svoja vrhnja oblačila ter v zrak sipali prah,+
24 ga je tisočnik ukazal odpeljati v vojašnico in naročil, naj ga ob bičanju zaslišijo, da bi res ugotovil, zakaj tako vpijejo+ čezenj.
25 Ko pa so ga že razpeli, da bi ga bičali, je Pavel stotniku, ki je stal poleg, dejal: »Ali vam zakon dovoljuje bičati človeka, ki je Rimljan+ in ni obsojen?«
26 Ko je stotnik to slišal, je stopil k tisočniku in mu poročal ter rekel: »Kaj nameravaš storiti? Ta človek je vendar Rimljan.«
27 Tisočnik je pristopil in mu rekel: »Povej mi, ali si Rimljan?«+ Rekel je: »Sem.«
28 Tisočnik je odvrnil: »Jaz sem si državljanske pravice kupil za veliko denarja.« Pavel je rekel: »Jaz pa jih imam že od rojstva.«+
29 Zato so se možje, ki so ga že skoraj začeli zasliševati z mučenjem, takoj umaknili od njega. In ko je tisočnik ugotovil, da je dal zvezati Rimljana,+ se je prestrašil.
30 Ker pa je želel z gotovostjo izvedeti, zakaj natanko ga Judje obtožujejo, mu je dal drugi dan sneti verige ter višjim duhovnikom in vsemu sanhedrínu* zapovedal, naj se zberejo. Nato je dal Pavla privesti dol in ga postavil mednje.+
