Efežanom 4:1–32
4 Jaz torej, jetnik+ v Gospodu, vas rotim: živite vredno+ svoje poklicanosti,+
2 in sicer z vso ponižnostjo,+ blagostjo in potrpežljivostjo.+ Prenašajte se med seboj v ljubezni+
3 in si iskreno prizadevajte ohranjati enotnost duha in živeti v miru*.+
4 Telo je eno+ in duh je eden,+ tako kot ste tudi vi bili poklicani v enem upanju;+
5 en Gospod,+ ena vera,+ en krst,+
6 en Bog+ in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh.
7 Vsakemu od nas pa je bila naklonjena nezaslužena dobrotljivost+ skladno s tem, kako je Kristus odmeril brezplačni dar.+
8 Zato pravi: »Ko se je povzpel na višavo, je odpeljal ujetnike. Dal je darove v obliki ljudi.«+
9 Kaj pa pomeni besedna zveza »se je povzpel«,+ če ne tega, da se je prej spustil v nižje kraje, to je na zemljo?+
10 In prav tisti, ki se je spustil, je tudi tisti, ki se je povzpel+ daleč nad vsa nebesa,+ da bi vse privedel k izpolnitvi.+
11 In nekatere je dal kot apostole,+ nekatere kot preroke,+ nekatere kot evangelizatorje,+ nekatere kot pastirje in učitelje,+
12 za izboljšanje+ svetih, za služenje, za krepitev Kristusovega telesa,+
13 dokler ne pridemo vsi do enotnosti v veri in točnem spoznanju Božjega Sina, do odraslosti+ in velikosti, ki pripada Kristusovi polnosti,+
14 da ne bi bili več majhni otroci, ki bi jih premetavalo+ kakor na valovih in bi jih sem ter tja nosil vsak veter nauka,+ ker bi poslušali ljudi, ki se zatekajo k prevari+ in druge zvijačno vodijo v zmoto.
15 Govorimo pa resnico+ in tako z ljubeznijo rastimo+ v vsem v soglasju z njim, ki je glava,+ namreč s Kristusom.
16 Od njega vse telo+ – ker je skladno sestavljeno in narejeno tako, da sodeluje s pomočjo vsakega sklepa, ki omogoča, kar je treba, po ravno pravšnjem delovanju vsakega posameznega dela – prispeva k svoji rasti, k svoji okrepitvi z ljubeznijo.+
17 Zato vam pravim in pričam v Gospodu: ne živite več tako, kakor živijo narodi,+ v nekoristnosti svojega uma,+
18 ki imajo zaradi nevednosti,+ ki je v njih, zaradi brezčutnosti+ svojega srca otemnjen um+ in so odtujeni+ življenju, ki pripada Bogu.
19 Ker so izgubili vsak čut za to, kaj je moralno,+ so se predali razpuščenemu vedenju*,+ da bi pohlepno+ počenjali vsakršno nečistost.+
20 Vi pa se niste naučili takšnega Kristusa,+
21 če ste ga le slišali in bili poučeni od njega,+ skladno z resnico,+ ki je v njem,
22 namreč da bi morali odložiti staro osebnost,+ ki ustreza vašemu prejšnjemu vedenju in jo kvarijo+ njene varljive želje,+
23 se obnavljati v sili, ki žene vaš um,+
24 in si oblačiti+ novo osebnost,+ ki je bila ustvarjena+ po Božji volji v resnični pravičnosti+ in zvestovdanosti.
25 Zato zdaj, ko ste odložili laž,+ govorite resnico vsak s svojim bližnjim,+ saj smo telesni deli, ki pripadamo drug drugemu.+
26 Če se razjezite, nikar ne grešite.+ Naj se ne zgodi, da bi sonce zašlo, vi pa bi bili še vedno razdraženi,+
27 niti ne dajte prostora Hudiču.+
28 Kdor je kradel, naj ne krade več,+ ampak naj raje krepko poprime za delo, naj dela dobro s svojimi rokami,+ da bo imel kaj podeliti tistemu, ki je v potrebi.+
29 Naj iz vaših ust ne pride nobena gnila beseda,+ ampak le tista, ki je dobra za okrepitev, kadar je to treba, da bi poslušalcem podelila tisto, kar je zanje koristno.+
30 Prav tako ne žalostite Božjega svetega duha,+ s katerim ste bili zapečateni+ za dan, ko boste osvobojeni z odkupnino.+
31 Naj od vas izginejo vsakršna zlohotna zagrenjenost,+ jeza, srd, vpitje in žaljivo govorjenje+ z vso hudobnostjo vred.+
32 Bodite pa drug do drugega prijazni+ in polni najgloblje sočutnosti+ ter si velikodušno odpuščajte, kakor je tudi Bog po Kristusu velikodušno odpustil vam.+
