4. Mojzesova 32:1–42

32  Rúbenovi+ in Gadovi+ sinovi so imeli veliko živine, res zelo veliko. Videli pa so, da sta jazêrska+ in gileádska dežela pravi kraj za živino.  Zato so Gadovi in Rúbenovi sinovi odšli k Mojzesu, duhovniku Eleázarju in knezom zbora ter rekli:  »Atarót,+ Dibón,+ Jazêr, Nímra,+ Hešbón,+ Elalé,+ Sebam, Nebó+ in Beón+  – dežela, ki jo je Jehova premagal+ pred Izraelovim zborom, je dežela za živino. In tvoji služabniki imajo živino.«+  Nato so nadaljevali: »Če smo si pridobili tvojo naklonjenost, naj se ta dežela dá v posest tvojim služabnikom. Ne pošiljaj nas čez Jordan.«+  Tedaj je Mojzes Gadovim in Rúbenovim sinovom rekel: »Vaši bratje naj gredo v vojno, vi pa bi ostali tukaj?+  Zakaj odvračate Izraelove sinove od tega, da bi šli tja čez v deželo, ki jim jo daje Jehova?  Tako so ravnali vaši očetje,+ ko sem jih iz Kádeš Barnée+ poslal ogledovat deželo.  Ko so prišli do doline* Eškóla+ in videli deželo, so odvračali Izraelove sinove od tega, da bi šli v deželo, ki jim jo je namenil Jehova.+ 10  Zato se je tega dne Jehova silno razjezil, tako da je prisegel:+ 11  ‚Možje, ki so izšli iz Egipta, stari dvajset let in več,+ ne bodo videli dežele, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu,+ ker me niso v vsem ubogali, 12  razen Kaleba,+ sina Kenázovca Jefunéja, in Nunovega sina Jozueta,+ ker sta Jehova v vsem ubogala.‘ 13  Jehova se je silno razjezil na Izraela, tako da so morali štirideset let tavati po pustinji,+ dokler ni pomrl ves rod, ki je delal, kar je bilo hudo v Jehovovih očeh.+ 14  In zdaj ste na mesto svojih očetov stopili vi, zarod grešnikov, da bi v Jehovu še bolj razvneli plamtečo jezo nad Izraelom.+ 15  Če ga vi ne bi več hoteli ubogati,+ bi ljudstvo zopet za dlje časa pustil v pustinji,+ in vi bi tako vse to ljudstvo uničili.«+ 16  Zatem so pristopili k njemu in mu rekli: »Dovoli, da tu zgradimo kamnite ograde za svojo čredo in mesta za svoje otroke. 17  Mi pa bomo v bojnem redu oboroženi šli pred Izraelovimi sinovi,+ dokler jih ne pripeljemo v njihov kraj. Naši otroci pa bodo medtem prebivali v utrjenih mestih, stran od prebivalcev dežele. 18  V svoje hiše se bomo vrnili šele takrat, ko si bodo Izraelovi sinovi pridobili v posest zemljo, vsak svojo dediščino.+ 19  Mi namreč ne bomo dobili dediščine skupaj z njimi na oni strani Jordana niti kje naprej. Naša dediščina je na tej strani Jordana, proti vzhodu.«+ 20  Tedaj jim je Mojzes rekel: »Če boste res storili tako, če se boste oborožili pred Jehovom za vojno,+ 21  in bodo vsi oboroženi med vami res šli čez Jordan pred Jehovom, dokler ne bo pregnal svojih sovražnikov izpred sebe+ 22  in bo dežela podjarmljena pred Jehovom,+ in se boste šele tedaj vrnili,+ boste prosti krivde pred Jehovom in pred Izraelom. Ta dežela pa bo vaša dediščina pred Jehovom.+ 23  Če pa ne boste storili tako, boste grešili proti Jehovu.+ Vedite, da vas bo tedaj vaš greh dohitel.+ 24  Zgradite si mesta za svoje otroke in kamnite ograde za svoje črede ter storite po vsem, kar je prišlo iz vaših ust.«+ 25  Tedaj so Gadovi in Rúbenovi sinovi Mojzesu rekli: »Tvoji služabniki bodo storili tako, kakor zapoveduje naš gospod.+ 26  Naši otroci, žene in naša živina, vse naše domače živali, bodo ostali v gileádskih mestih,+ 27  tvoji služabniki, vsi oboroženi za boj,+ pa bodo šli tja čez pred Jehovom v vojno, tako kakor govori naš gospod.« 28  Mojzes je torej glede njih zapovedal duhovniku Eleázarju, Nunovemu sinu Jozuetu in družinskim poglavarjem rodov Izraelovih sinov. 29  Rekel jim je: »Če bodo Gadovi in Rúbenovi sinovi, vsi oboroženi za vojno,+ šli z vami čez Jordan pred Jehovom in bo dežela pred vami podjarmljena, jim dajte v last gileádsko deželo.+ 30  Če pa ne bodo šli oboroženi z vami tja čez, naj se naselijo med vami v kánaanski deželi.«+ 31  Gadovi in Rúbenovi sinovi so na vse to rekli: »Storili bomo vse, kar je Jehova govoril tvojim služabnikom.+ 32  Šli bomo oboroženi pred Jehovom v kánaansko deželo,+ toda posest, ki jo bomo dobili v dediščino, naj bo na tej strani Jordana.«+ 33  Tedaj jim je Mojzes, namreč Gadovim+ in Rúbenovim+ sinovom ter polovici rodu Jožefovega sina Manáseja,+ dal kraljestvo amoréjskega kralja Sihóna+ in kraljestvo bašánskega kralja Oga,+ deželo, ki pripada mestom na teh področjih, in mesta naokoli po deželi. 34  Tako so Gadovi sinovi zgradili Dibón,+ Atarót,+ Aroêr,+ 35  Atrót Šofán, Jazêr,+ Jogbóho,+ 36  Bet Nímro+ in Bet Harán,+ utrjena mesta+ in kamnite ograde za čredo.+ 37  Rúbenovi sinovi pa so pozidali Hešbón,+ Elalé,+ Kirjatájim,+ 38  Nebó,+ Baal Meón+ (imena so jim spremenili) in Síbmo. Mestom, ki so jih pozidali, so dali nova imena. 39  Sinovi Mahírja,+ Manásejevega sina, so krenili v Gileád, ga zavzeli in pregnali Amoréjce, ki so bili tam. 40  Tako je Mojzes dal Gileád Manásejevemu sinu Mahírju, in ta se je tam naselil.+ 41  Manásejev sin Jaír je šel in zavzel tamkajšnja šotorska naselja ter jih poimenoval Havót Jaír.+ 42  Nóbah pa je šel in zavzel Kenát,+ skupaj z njemu podrejenimi mesti, ter ga po sebi poimenoval Nóbah.

Opombe

Glej Dodatek 15.