4. Mojzesova 14:1–45

14  Tedaj je ves zbor povzdignil glas in ljudstvo je vso tisto noč vpilo in jokalo.+  Vsi Izraelovi sinovi so začeli godrnjati nad Mojzesom in Aronom,+ ves zbor jima je govoril: »Ko bi le umrli v egiptovski deželi ali pa vsaj v tej pustinji!  Zakaj nas Jehova vodi v to deželo, da končamo pod mečem?+ Naše žene in otroci bodo postali plen.+ Ali ni za nas boljše, da se vrnemo v Egipt?«+  Med seboj so celo govorili: »Postavimo si poglavarja in se vrnimo v Egipt!«+  Tedaj sta Mojzes in Aron pred očmi vsega zbora Izraelovih sinov padla na kolena.+  Nunov sin Jozue+ in Jefunéjev sin Kaleb,+ ki sta bila med tistimi, ki so si ogledali deželo, pa sta si raztrgala oblačila+  in vsemu zboru Izraelovih sinov rekla: »Dežela, skozi katero smo šli, da si jo ogledamo, je zelo zelo dobra.+  Če smo Jehovu v veselje,+ nas bo gotovo pripeljal v to deželo in nam jo dal, deželo, v kateri tečeta mleko in med.+  Samo ne upirajte se Jehovu.+ Ne bojte se ljudstva te dežele,+ saj jih lahko pojemo kakor kruh. Njihovo zavetje se je umaknilo od njih,+ z nami pa je Jehova.+ Ne bojte se jih!«+ 10  Kljub temu pa je ves zbor govoril, da ju bo kamenjal.+ Tedaj se je vsem Izraelovim sinovom nad shodnim šotorom prikazala Jehovova slava.+ 11  Nazadnje je Jehova Mojzesu rekel: »Kako dolgo+ bo še to ljudstvo nespoštljivo+ do mene in kako dolgo še ne bodo verovali vame kljub vsem znamenjem, ki sem jih storil med njimi?+ 12  Udaril jih bom s kugo in jih pregnal, iz tebe pa bom naredil narod, ki bo večji in mogočnejši od njih.«+ 13  Toda Mojzes je Jehovu rekel: »To bodo gotovo slišali Egipčani, od katerih si s svojo močjo izpeljal to ljudstvo.+ 14  In gotovo bodo to povedali prebivalcem te dežele. Slišali so, da si ti, Jehova, sredi tega ljudstva+ in da se mu prikazuješ iz obličja v obličje.+ Slišali so, da si ti Jehova, da je nad tem ljudstvom tvoj oblak in da hodiš pred njim podnevi v oblačnem stebru in ponoči v ognjenem stebru.+ 15  Če bi torej vse to ljudstvo naenkrat usmrtil,+ bi narodi, ki so slišali o tvoji slavi, gotovo govorili: 16  ‚Jehova tega ljudstva ni mogel pripeljati v deželo, ki mu jo je s prisego obljubil, zato ga je pomoril v pustinji.‘+ 17  Zato prosim, Jehova, naj se tvoja moč izkaže velika,+ tako kakor si rekel: 18  ‚Jehova, počasen za jezo+ in poln srčne dobrotljivosti*,+ ki oprošča napake in prestopke,+ vendar krivega ne pusti brez kazni,+ temveč za napake očetov kaznuje njihove sinove, do tretjega in četrtega rodu.‘+ 19  Odpusti, prosim, napake temu ljudstvu po svoji veliki srčni dobrotljivosti, kakor si mu oproščal od Egipta do sedaj.«+ 20  Tedaj je Jehova rekel: »Odpuščam po tvoji besedi.+ 21  Vendar bo, kakor res živim, vsa zemlja napolnjena z Jehovovo slavo.+ 22  Nihče od mož pa, ki so videli mojo slavo+ in znamenja,+ ki sem jih storil v Egiptu in v pustinji, a so me vseeno že desetkrat preizkusili+ in niso poslušali mojega glasu,+ 23  ne bo nikoli videl dežele, ki sem jo s prisego obljubil njihovim očetom, nihče od teh, ki so do mene nespoštljivi, je ne bo videl.+ 24  Svojega služabnika Kaleba+ pa bom, ker je bil drugačnega duha in me je v vsem poslušal,+ pripeljal v deželo, v katero je bil šel, in njegovo potomstvo jo bo osvojilo.+ 25  V nižini prebivajo Amalečáni in Kanaánci,+ zato se jutri obrnite in odrinite v pustinjo po poti, ki vodi proti Rdečemu morju.«+ 26  Jehova je Mojzesu in Aronu še rekel: 27  »Kako dolgo bo ta hudobni zbor še godrnjal nad menoj?+ Slišal sem namreč godrnjanje Izraelovih sinov, da godrnjajo nad menoj.+ 28  Reci jim: ‚»Kakor res živim,« govori Jehova, »storil vam bom tako, kakor ste mi govorili na ušesa!+ 29  V tej pustinji bodo popadala vaša trupla,+ da, vsi popisani izmed vas, ki ste stari dvajset let in več, vi, ki ste godrnjali nad menoj.+ 30  Nihče od vas ne bo vstopil v deželo, za katero sem v prisego dvignil roko,+ da bom v njej prebival z vami, razen Jefunéjevega sina Kaleba in Nunovega sina Jozueta.+ 31  Vaše otroke, za katere ste rekli, da bodo postali plen,+ pa bom pripeljal v deželo in bodo spoznali deželo, ki ste jo vi zavrnili.+ 32  Toda vaša trupla bodo popadala v tej pustinji.+ 33  Vaši sinovi bodo pastirji v pustinji+ štirideset let in bodo morali odgovarjati za vašo nezvestobo Bogu*,+ dokler ne bodo vaša trupla obležala v pustinji.+ 34  Tako kot je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset,+ tako boste tudi za svoje zablode odgovarjali štirideset let,+ namreč za vsak dan eno leto,+ da boste spoznali, kaj pomeni, če se jaz odvrnem od vas.+ 35  Jaz, Jehova, govorim: Tako bom storil s tem hudobnim zborom,+ s temi, ki so se zbrali proti meni. V tej pustinji bodo končali, tu bodo pomrli.+ 36  Možje, ki jih je Mojzes poslal, da si ogledajo deželo, in ki so ob vrnitvi s slabim poročilom+ o deželi ves zbor navedli, da je godrnjal nad njim, 37  da, možje, ki so poročali slabo o deželi, bodo umrli zaradi nadloge, ki bo prišla od Jehova.+ 38  Le Nunov sin Jozue in Jefunéjev sin Kaleb bosta od mož, ki so si šli ogledat deželo, ostala pri življenju.«‘«+ 39  Mojzes je te besede povedal vsem Izraelovim sinovom, in ljudstvo je začelo silno žalovati.+ 40  Vstali so zgodaj zjutraj in se hoteli povzpeti na vrh gore. Govorili so: »Glej, tu smo, hočemo iti tja gor, v kraje, o katerih je govoril Jehova, ker smo grešili.«+ 41  Toda Mojzes je rekel: »Zakaj prestopate Jehovov ukaz?+ Ne bo vam uspelo. 42  Ne hodite gor, da vas ne bodo vaši sovražniki porazili. Jehova namreč ni med vami.+ 43  Pred vami so Amalečáni in Kanaánci.+ Gotovo boste končali pod mečem, saj ste se odvrnili od Jehova in zato Jehova ne bo več z vami.«+ 44  Vendar so si vseeno drznili povzpeti se proti vrhu gore,+ toda Skrinja Jehovove zaveze in Mojzes nista zapustila tabora.+ 45  Tedaj so Amalečáni+ in Kanaánci, ki so prebivali na tej gori, prišli dol in jih napadli ter razkropili vse do Hórme.+

Opombe

Glej opombo k 1Mz 19:19.
Dobesedno »za vaše nečistovanje«.