2. Samuelova 19:1–43
19 Joábu so sporočili: »Glej, kralj joka in žaluje za Absalomom.«+
2 Tako se je tisti dan rešitev spremenila v žalovanje za vse ljudstvo, saj je ljudstvo slišalo, da se govori: »Kralj je žalosten zaradi sina.«
3 Ljudstvo je tisti dan začelo skrivaj prihajati v mesto,+ kakor da so pobegnili iz boja in jih je sram.
4 Kralj pa si je pokril obraz in glasno tarnal: »Moj sin Absalom! Absalom, moj sin, moj sin!«+
5 Na koncu je Joáb prišel h kralju v hišo in rekel: »Danes si osramotil vse svoje služabnike, tiste, ki so danes rešili življenje*+ tebi, tvojim sinovom,+ hčeram,+ ženam+ in stranskim ženam*,+
6 ker ljubiš tiste, ki te sovražijo, in sovražiš tiste, ki te ljubijo. Danes si namreč pokazal, da ti načelniki in služabniki nič ne pomenijo. Zdaj dobro vem, da bi ti bilo povsem prav, če bi samo Absalom preživel, vsi mi pa bi bili mrtvi.
7 Zato zdaj vstani, pojdi ven in potolaži srce+ svojim služabnikom. Če namreč ne boš šel ven, prisegam pri Jehovu, da ne bo nocoj pri tebi ostal niti en mož.+ In to bo zate gotovo hujše od vsega hudega, ki te je doletelo od mladosti do danes.«
8 Kralj je torej vstal in se usedel k mestnim vratom.+ Vsemu ljudstvu so sporočili: »Kralj sedi pri mestnih vratih.« Tedaj je vse ljudstvo prišlo pred kralja.
Premagani Izraelci pa so zbežali, vsak na svoj dom.+
9 Vse ljudstvo po vseh Izraelovih rodovih se je prepiralo: »Kralj nas je rešil iz rok naših sovražnikov,+ rešil nas je iz rok Filistejcev, zdaj pa je pred Absalomom zbežal iz dežele.+
10 Toda Absalom, ki smo ga pomazilili za svojega voditelja,+ je umrl v boju.+ Zakaj zdaj nič ne naredite, da bi kralja pripeljali nazaj?«+
11 Kralj David pa je poslal sporočilo duhovnikoma Zadóku+ in Abjatárju:+ »Recita Judovim starešinam:+ ‚Zakaj se obotavljate pripeljati kralja nazaj v njegovo hišo, ko so vendar do hiše, v kateri kralj prebiva, prišle že besede vsega Izraela?
12 Moji bratje ste, moja kri*.+ Zakaj se torej obotavljate kralja pripeljati nazaj?‘
13 Amasáju pa recita:+ ‚Ali nisi moja kri? Naj mi Bog stori to in to in naj temu še doda,+ če ne boš za vedno pri meni kot vojaški poveljnik namesto Joába.‘«+
14 Tako je srce vseh Judovih mož navedel, da so ti kakor en mož+ privolili in sporočili kralju: »Vrni se, ti in vsi tvoji služabniki!«
15 Kralj se je torej odpravil nazaj in prišel do Jordana. Judovi sinovi pa so prispeli v Gilgál,+ da bi šli naproti kralju in ga pospremili čez Jordan.
16 Tudi Gerájev sin Šimí,+ Benjaminovec iz Bahuríma,+ je pohitel, da bi šel skupaj z Judovimi možmi naproti kralju Davidu.
17 Z njim je bilo še tisoč Benjaminovcev. (Tudi Zibá,+ služabnik Savlove hiše, in njegovih petnajst sinov+ in dvajset služabnikov je bilo z njim in uspelo jim je priti k Jordanu pred kraljem.
18 Zibá je prečkal plitvino,+ da bi pospremil kraljevo hišo čez reko in storil vse, kar bi kralj želel.) Gerájev sin Šimí je padel pred kralja, ravno ko je ta nameraval prečkati Jordan.+
19 Kralju je rekel: »Naj mi moj gospod ne šteje za greh in naj se ne spominja hudega, ki ga je storil tvoj služabnik+ tisti dan, ko je moj gospod kralj odhajal iz Jeruzalema. Naj si kralj tega ne jemlje k srcu.+
20 Tvoj služabnik namreč dobro ve, da je grešil. Zato sem prišel danes sem prvi izmed vse Jožefove hiše,+ da bi šel naproti mojemu gospodu kralju.«
21 Tedaj je Zerújin sin Abišáj+ rekel: »Mar si Šimí ne zasluži smrti, ker je preklinjal Jehovovega maziljenca?«+
22 Toda David je odgovoril: »Kaj ima to opraviti z vama,+ Zerújina sinova, da mi nasprotujeta?+ Ali naj bo danes kdo usmrčen v Izraelu?+ Mar ne vem, da sem danes jaz kralj nad Izraelom?«
23 Nato je kralj rekel Šimíju: »Ne boš umrl.« In kralj mu je prisegel.+
24 Kralju je prišel naproti tudi Savlov vnuk Mefibóšet.+ Od dne, ko je kralj odšel, do dne, ko se je vrnil v miru, si ni umival nog,+ ne negoval brade*,+ ne pral oblačil.
25 Ko je prišel v Jeruzalem kralju naproti, ga je ta vprašal: »Mefibóšet, zakaj nisi šel z menoj?«
26 Odgovoril je: »Moj gospod kralj, moj služabnik+ me je prevaral. Tvoj služabnik mu je namreč rekel ‚Osedlaj mi oslico, da jo zajašem in grem s kraljem!‘, kajti tvoj služabnik je hrom.+
27 On pa je obrekoval+ tvojega služabnika pred mojim gospodom kraljem. Toda moj gospod kralj je kakor angel+ pravega Boga. Zato stori, kar se ti zdi prav.
28 Moj gospod kralj bi lahko vso hišo mojega očeta usmrtil. Vseeno pa si svojega služabnika postavil med tiste, ki jedo pri tvoji mizi.+ S kakšno pravico se torej še pritožujem+ kralju?«
29 Vendar mu je kralj rekel: »Zakaj še kar govoriš? Odrejam, da si z Zibájem razdelita zemljo.«+
30 Tedaj je Mefibóšet rekel kralju: »Lahko vzame tudi vse,+ zdaj ko se je moj gospod kralj vrnil domov v miru.«
31 Gileádec Barziláj+ je prišel iz Roglíma, da bi šel s kraljem k Jordanu in ga tako pospremil do Jordana.
32 Barziláj pa je bil zelo star, imel je namreč že osemdeset let.+ Bil je tudi zelo bogat,+ zato je kralja oskrboval s hrano, dokler je ta bival v Mahanájimu.+
33 In kralj je rekel Barziláju: »Pojdi z menoj na drugo stran, in v Jeruzalemu te bom oskrboval s hrano.«+
34 Toda Barziláj je kralju rekel: »Koliko let življenja mi je še ostalo, da bi šel s kraljem v Jeruzalem?
35 Zdaj imam osemdeset let.+ Mar lahko še razlikujem med dobrim in slabim? Ali lahko tvoj služabnik okuša, kar jé in pije?+ Mar lahko še poslušam+ glas pevcev in pevk?+ Zakaj naj bi bil potem tvoj služabnik v breme+ mojemu gospodu kralju?
36 Tvoj služabnik je kralja lahko spremljal le ta mali del poti do Jordana. Zakaj bi me kralj tako nagradil?+
37 Prosim te, dovoli svojemu služabniku, da se vrne. Dovoli mi, da umrem+ v svojem mestu poleg groba svojega očeta in matere.+ Toda glej, tu je tvoj služabnik Kimhám.+ Naj gre on na drugo stran z mojim gospodom kraljem. Njemu stori, kar se ti zdi prav.«
38 Kralj je odvrnil: »Kimhám bo šel z menoj na drugo stran in storil mu bom, kar se ti zdi prav. In zate bom storil, kar koli boš želel od mene.«
39 Tedaj je vse ljudstvo krenilo čez Jordan in tudi kralj se je odpravil. Poljubil+ je Barzilája ter ga blagoslovil,+ in ta je nato odšel.
40 Ko je kralj šel na drugo stran v Gilgál,+ so z njim šli tudi Kimhám, vse Judovo ljudstvo in polovica Izraelovega ljudstva. Tako so s kraljem prišli na drugo stran.
41 In glej, vsi Izraelci so prišli h kralju in mu govorili: »Zakaj+ so te naši bratje Judovci skrivaj odpeljali? Zakaj so kralja, njegovo hišo in vse Davidove može pripeljali čez Jordan?«+
42 Tedaj so vsi Judovci odgovorili Izraelcem: »Zato, ker je kralj naš bližnji sorodnik.+ Zakaj se jezite zaradi tega? Smo mar jedli na kraljeve stroške? Ali nam je bilo kaj podarjeno?«
43 Izraelci pa so Judovcem odvrnili: »Mi imamo desetkrat večjo pravico do kralja,+ torej imamo tudi do Davida večjo pravico od vas. Zakaj ste torej zaničljivo ravnali z nami? Mar ne bi morali biti mi prvi,+ ki bi pripeljali kralja nazaj?« Toda besede Judovcev so bile ostrejše od besed Izraelcev.
