2. Samuelova 13:1–39
13 Davidov sin Absalom+ pa je imel lepo sestro, ki ji je bilo ime Tamara.+ In zgodilo se je, da se je vanjo zaljubil+ Davidov sin Amnón.+
2 Amnón je zaradi svoje sestre Tamare tako trpel, da je zbolel.+ Ker je bila še devica, se mu je zdelo nemogoče,+ da bi storil z njo tisto, kar si je želel.+
3 Imel pa je prijatelja Jonadába,+ ki je bil sin Davidovega brata Šimája.+ Jonadáb je bil zelo premeten človek.
4 Vprašal ga je: »Zakaj si, o kraljev sin, vsako jutro tako zelo potrt? Mi ne boš povedal?«+ Tedaj mu je Amnón rekel: »Zaljubljen+ sem v Tamaro, sestro+ svojega brata Absaloma.«
5 Jonadáb pa mu je rekel: »Lezi v svojo posteljo in se delaj bolnega.+ Gotovo te bo prišel pogledat oče, in tedaj mu reci: ‚Prosim, naj pride moja sestra Tamara in mi da jesti, ker sem bolan. Naj mi pred mojimi očmi v tolažbo pripravi jed, tako da bom lahko gledal in nato jedel iz njene roke.‘«+
6 Amnón je torej legel in se delal bolnega.+ Zato ga je prišel kralj pogledat, in Amnón mu je rekel: »Prosim, naj pride moja sestra Tamara in pred mojimi očmi speče dva kolača*, da bom jedel iz njene roke, ker sem bolan.«
7 Tedaj je David poslal Tamari sporočilo: »Pojdi, prosim, v hišo svojega brata Amnóna in mu v tolažbo pripravi jed!«
8 Tamara je torej šla v hišo svojega brata Amnóna,+ ki je ležal v postelji. Vzela je moko, zamesila testo in pred njegovimi očmi naredila kolača ter ju spekla.
9 Nazadnje je vzela globoko ponev in pred njim stresla iz nje kolača, toda Amnón ni hotel jesti. Rekel je: »Vsi naj odidejo ven!«+ In vsi so odšli izpred njega.
10 Tedaj pa je rekel Tamari: »Prinesi, prosim, jed v sobo, da bom jedel iz tvoje roke, ker sem bolan.« Tamara je torej vzela kolača, ki ju je naredila, in ju prinesla svojemu bratu Amnónu v sobo.
11 Ko se mu je približala, da bi mu dala jesti, jo je zgrabil+ in ji rekel: »Pridi, spi z menoj,+ moja sestra.«+
12 Ona pa mu je rekla: »Nikar me ne ponižaj,+ moj brat! Tako se namreč ne dela v Izraelu.+ Nikar ne stori nečesa tako sramotnega in brezumnega!+
13 Kam bi šla jaz s svojo sramoto? In ti bi veljal za nespametnega v Izraelu. Govori, prosim, s kraljem, saj ti me ne bo odrekel.«
14 Vendar ni hotel poslušati njenega glasu, ampak jo je obvladal, spal z njo in jo ponižal.+
15 Zatem pa jo je tako zelo zasovražil, da je bilo sovraštvo, ki ga je čutil do nje, večje od ljubezni, s katero jo je prej ljubil. Rekel ji je: »Vstani, pojdi!«
16 Ona pa je odvrnila: »Nikar, moj brat! To, da me zdaj pošiljaš stran, je hujše od tistega, kar si mi storil!« Toda ni je hotel poslušati.
17 Poklical je svojega služabnika, ki mu je stregel, in mu rekel: »Spravi tole žensko ven od mene in zakleni vrata za njo!«
18 (Oblečena pa je bila v progasto+ haljo. Takšno brezrokavno tuniko so namreč nosile kraljeve hčere, device.) Njegov strežnik jo je torej odpeljal ven in zaklenil vrata za njo.
19 Tamara si je glavo posula s pepelom+ in si raztrgala progasto haljo, ki jo je imela na sebi. Prijela se je za glavo+ in odšla od tam ter gredoč na glas jokala.
20 Njen brat Absalom+ jo je vprašal: »Ali ti je to storil tvoj brat Amnón?+ Ampak zdaj molči, moja sestra, saj je tvoj brat.+ Ne jemlji si tega preveč k srcu!« Tako je Tamara živela v hiši svojega brata Absaloma in ni imela stikov z drugimi.
21 Ko je kralj David slišal, kaj se je zgodilo,+ se je zelo razjezil.+
22 Absalom ni govoril z Amnónom, ne grdo ne lepo. Sovražil+ je namreč Amnóna, ker je ponižal njegovo sestro Tamaro.
23 Dve leti pozneje so Absalomu strigli ovce+ v Baal Hazórju, ki leži blizu Éfraima,+ in Absalom je povabil vse kraljeve sinove.+
24 Tako je Absalom prišel h kralju in mu rekel: »Glej, pri tvojem služabniku strižejo ovce! Naj gredo, prosim, kralj in njegovi služabniki s tvojim služabnikom.«
25 Toda kralj je Absalomu odvrnil: »Ne, moj sin, naj ne gremo vsi, prosim, da ti ne bomo v breme.« Še mu je prigovarjal,+ toda kralj ni hotel iti, ampak ga je blagoslovil.+
26 Nazadnje je Absalom rekel: »Če ne greš ti, pa naj gre, prosim, z nami moj brat Amnón.«+ Tedaj ga je kralj vprašal: »Zakaj pa naj bi on šel s teboj?«
27 Toda Absalom je kralja nagovarjal,+ tako da je nazadnje poslal z njim Amnóna in vse kraljeve sinove.
28 Tedaj je Absalom svojim služabnikom zapovedal: »Pozorno opazujte! Ko bo Amnónovo srce dobre volje od vina+ in vam bom rekel ‚Ubijte Amnóna!‘, ga ubijte. Ne bojte se.+ Ali vam nisem jaz tega zapovedal? Bodite močni in hrabri!«
29 Služabniki so torej storili z Amnónom tako, kakor jim je Absalom zapovedal.+ Vsi drugi kraljevi sinovi pa so vstali, zajahali vsak svojo mulo in pobegnili.
30 Ko so bili še na poti, je David dobil sporočilo: »Absalom je pobil vse kraljeve sinove, nihče ni preživel.«
31 Kralj je vstal, si raztrgal oblačila+ in legel na tla,+ in vsi njegovi služabniki so stali okoli njega z raztrganimi+ oblačili.
32 Tedaj je spregovoril Jonadáb,+ sin Davidovega brata Šimája,+ in rekel: »Naj moj gospod ne misli, da so pomorili vse mladeniče, kraljeve sinove. Mrtev je samo Amnón.+ Tako je namreč naročil Absalom, ki je to sklenil+ že takrat, ko je Amnón ponižal+ njegovo sestro+ Tamaro.
33 Naj si torej moj gospod kralj ne jemlje k srcu besed ‚Vsi kraljevi sinovi so mrtvi‘, saj je mrtev samo Amnón.«
34 Medtem pa je Absalom pobegnil.+ Pozneje je mladenič, ki je bil na straži,+ povzdignil oči, in glej! Po poti, ki se je vila za njim ob gorskem pobočju, je prihajalo veliko ljudi.
35 In Jonadáb+ je kralju rekel: »Glej, kraljevi sinovi prihajajo! Zgodilo se je tako, kakor je povedal tvoj služabnik.«+
36 Komaj je izrekel te besede, že so vstopili kraljevi sinovi in glasno zajokali. Tudi kralj in vsi njegovi služabniki so na vso moč jokali.
37 Absalom pa je pobegnil k Amihúdovemu sinu Talmáju,+ ki je bil kralj v Gešúrju.+ In David je vse dni žaloval+ za svojim sinom.
38 Absalom je torej pobegnil v Gešúr+ in ostal tam tri leta.
39 Nazadnje si je David le zaželel oditi k Absalomu. Potolažil se je namreč zaradi Amnóna, ki je umrl.
Opombe
^ Ali »kolača srčaste oblike«. Verjetno gre za kolače podobne krofom, ki so jih cvrli v veliki količini maščobe, ne pa pekli v peči.
