2. Mojzesova 9:1–35
9 Zato je Jehova Mojzesu dejal: »Pojdi k faraonu in mu reci:+ ‚Takole pravi Jehova, Bog Hebrejcev: »Pusti mojemu ljudstvu oditi, da bi mi služilo.
2 Če pa mu ne boš pustil oditi in ga boš še naprej zadrževal,+
3 bo Jehovova roka+ prišla nad tvojo živino+ na polju. Konje, osle, kamele, govedo in drobnico bo zadela zelo huda kuga.+
4 Jehova pa bo naredil razliko med živino Izraelcev in živino Egipčanov, in nič od tega, kar pripada Izraelovim sinovom, ne bo poginilo.«‘«+
5 Jehova je še določil čas, ko se bo to zgodilo: »Jutri bo Jehova storil to v deželi.«+
6 In Jehova je naslednji dan res storil tako. Živina Egipčanov je začela poginjati,+ toda med živino Izraelovih sinov ni poginila niti ena žival.
7 Tedaj je faraon poslal svoje može, da to preverijo, in glej, med živino Izraelcev ni poginila niti ena žival. Kljub temu je bilo faraonovo srce še naprej nedovzetno,+ tako da ljudstvu ni pustil oditi.
8 Nato je Jehova Mojzesu in Aronu dejal: »Iz opekarske peči si vzemita polne pesti saj,+ potem pa naj jih Mojzes pred faraonovimi očmi vrže proti nebu.
9 Spremenile se bodo v prah po vsej egiptovski deželi, ta pa bo na ljudeh in živalih po vsej deželi povzročil mehurjaste tvore.«+
10 Tako sta iz opekarske peči vzela saje in stopila pred faraona. Mojzes jih je vrgel proti nebu, in tedaj so na ljudeh in živalih nastali mehurjasti tvori.+
11 Svečeniki, ki so se ukvarjali z magijo, pa zaradi tvorov niso mogli stati pred Mojzesom, saj so se tvori pojavili na njih in na vseh drugih Egipčanih.+
12 Toda Jehova je pustil, da je faraonu srce zakrknilo, in ju ni poslušal, tako kakor je Jehova rekel Mojzesu.+
13 Nato je Jehova Mojzesu dejal: »Vstani zgodaj zjutraj in stopi pred faraona.+ Reci mu: ‚Takole pravi Jehova, Bog Hebrejcev: »Pusti mojemu ljudstvu oditi, da bi mi služilo.+
14 Kajti tokrat pošiljam vse svoje nadloge nad tvoje srce, tvoje služabnike in tvoje ljudstvo, da boš vedel, da na vsej zemlji ni meni enakega.+
15 Doslej bi namreč že lahko iztegnil svojo roko ter tebe in tvoje ljudstvo udaril s kugo in te zbrisal z zemlje.+
16 Toda pri življenju sem te ohranil+ zato, da bi ti pokazal svojo moč in da bi se po vsej zemlji razglasilo moje ime.+
17 Ali se še vedno ošabno povzdiguješ nad moje ljudstvo in ga nočeš pustiti?+
18 Jutri ob tem času bom povzročil, da bo padala zelo huda toča, kakršne v Egiptu še ni bilo od dneva, ko je bil ustanovljen, do zdaj.+
19 Zato pošlji svoje može, da bodo vso tvojo živino in vse, kar je tvojega na polju, privedli pod streho. Vsi ljudje in živali, kar jih bo ostalo na polju in se ne bodo zatekli v hišo, bodo namreč ob življenje, ko se bo toča+ usula.«‘«
20 Tisti faraonovi služabniki, ki so se bali Jehovove besede, so poskrbeli, da so njihovi služabniki in živina pribežali v hiše,+
21 kdor pa si Jehovove besede ni vzel k srcu, je svoje služabnike in živino pustil na polju.+
22 Tedaj je Jehova Mojzesu naročil: »Iztegni roko+ proti nebu, da se bo na vso egiptovsko deželo, na ljudi in živali ter na vse poljsko rastlinje v deželi usula toča.«+
23 Mojzes je iztegnil svojo palico proti nebu, in Jehova je poslal grome in točo,+ pa tudi ogenj se je spuščal na zemljo. Tako je Jehova storil, da je na egiptovsko deželo padala toča,
24 med točo pa je švigal ogenj. Tako hude toče še ni bilo v egiptovski deželi, odkar je bil narod ustanovljen.+
25 Toča pa je padala po vsej egiptovski deželi in je potolkla vse, kar je bilo na polju, od človeka do živali, in tudi vsakovrstno poljsko rastlinje. Prav tako je polomila vsakršno drevje na polju.+
26 Samo v góšenski pokrajini, kjer so živeli Izraelovi sinovi, ni bilo toče.+
27 Nazadnje je faraon dal poklicati Mojzesa in Arona ter jima dejal: »Tokrat sem grešil.+ Jehova je pravičen,+ jaz in moje ljudstvo pa se motimo.
28 Prosita Jehova, naj že naredi konec gromom in toči.+ Potem vam bom dovolil oditi in vam ne bo več treba ostati.«
29 Mojzes pa mu je odvrnil: »Takoj ko bom prišel iz mesta, bom dvignil roke k Jehovu.+ Grmenje se bo poleglo in toča bo nehala padati, da boš vedel, da je zemlja Jehovova.+
30 Jaz pa vem, da se ti in tvoji služabniki tudi potem ne boste bali Boga Jehova.«+
31 Tako sta bila lan in ječmen uničena, saj je bil ječmen že v klasju, lan pa je cvetel.+
32 Pšenica in pira*+ pa nista bili uničeni, ker dozorevata kasneje.
33 In Mojzes je odšel od faraona ven iz mesta ter dvignil roke k Jehovu. Grmenje se je poleglo, toča je nehala padati in tudi deževalo ni več na zemljo.+
34 Ko je faraon videl, da je nehalo deževati in grmeti in da toča več ne pada, je zopet grešil in zakrknil svoje srce,+ on in njegovi služabniki.
35 Faraonovo srce je ostalo nedovzetno in ni pustil Izraelovim sinovom oditi, tako kakor je Jehova rekel po Mojzesu.+
Opombe
^ Pira je vrsta žita, ki so ga gojili v starem Egiptu. Je manj kvalitetna od pšenice.
