2. Mojzesova 33:1–23
33 Jehova je Mojzesu še rekel: »Pojdi, odidi od tod, ti in ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele,+ v deželo, glede katere sem Abrahamu, Izaku in Jakobu prisegel z besedami: ‚Tvojemu semenu* jo bom dal.‘+
2 Pred teboj bom poslal angela+ in izgnal Kanaánce, Amoréjce, Hetéjce, Perizéjce, Hivéjce in Jebuséjce.+
3 Pojdi v deželo, v kateri tečeta mleko in med!+ Toda jaz ne bom šel med vami, ker ste trdovratno ljudstvo,+ da vas ne bi na poti pokončal.«+
4 Ko je ljudstvo slišalo te hude besede, je začelo žalovati,+ in nihče si ni nadel svojega okrasja.
5 Tedaj je Jehova Mojzesu dejal: »Takole povej Izraelovim sinovom: ‚Trdovratno ljudstvo ste.+ Če bi samo za trenutek+ prišel med vas, bi vas pokončal. Zato zdaj snemite s sebe vse okrasje, da vidim, kaj bom naredil z vami.‘«+
6 In Izraelovi sinovi so pri gori Hóreb+ sneli svoje okrasje in ga od takrat naprej niso več nosili.
7 Mojzes pa je vzel svoj šotor, ga postavil zunaj tabora, daleč stran od tabora, in ga poimenoval shodni šotor. Kdor je hotel kaj vprašati+ Jehova, je šel k shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora.
8 In kadar je Mojzes šel k šotoru, je vse ljudstvo vstalo.+ Vsak je stal pri vhodu svojega šotora in gledal za Mojzesom, dokler ta ni vstopil v šotor.
9 Kakor hitro je vstopil, se je spustil dol oblačni steber+ in obstal pri vhodu v šotor, Bog pa je govoril+ z Mojzesom.
10 Ko je ljudstvo videlo, da oblačni steber+ stoji pri vhodu v šotor, so vsi vstali in se priklonili, vsak pri vhodu svojega šotora.+
11 Jehova pa je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje,+ tako kakor človek govori s svojim bližnjim. In kadar se je Mojzes vrnil v tabor, se njegov strežnik+ Jozue, Nunov sin,+ njegov služabnik, ni umaknil iz šotora.
12 Tedaj je Mojzes Jehovu dejal: »Glej, ti mi praviš ‚Vodi to ljudstvo‘, toda nisi mi povedal, koga boš poslal z menoj. Prav tako si mi rekel: ‚Poznam te po imenu+ in pridobil si si mojo naklonjenost.‘
13 Če sem si torej pridobil tvojo naklonjenost,+ mi zdaj, prosim, razodeni svoje poti,+ da bi te spoznal in si pridobil tvojo naklonjenost. In spomni se, da je ta narod tvoje ljudstvo.«+
14 On pa mu je rekel: »Jaz bom šel zraven+ in naklonil ti bom počitek.«+
15 Mojzes je odvrnil: »Če ne boš šel zraven, nas ne pošiljaj od tu.
16 Po čem se bo vedelo, ali sem si pridobil tvojo naklonjenost, jaz in tvoje ljudstvo? Ali ne ravno po tem, da ti hodiš z nami+ ter se tako jaz in tvoje ljudstvo razlikujemo od vseh drugih ljudstev, ki so na površju zemlje?«+
17 In Jehova je Mojzesu dejal: »Tudi to, kar si rekel, bom naredil,+ ker si si pridobil mojo naklonjenost in te poznam po imenu.«
18 Mojzes pa je rekel: »Pokaži mi, prosim, svojo slavo.«+
19 On pa je odvrnil: »Storil bom, da bo šla pred tvojim obličjem vsa moja dobrota,+ in pred teboj bom razglašal ime Jehova.+ Naklonjen bom tistemu, komur bom hotel biti naklonjen, in usmilil se bom tistega, kogar se bom hotel usmiliti.«+
20 Zatem je dodal: »Ne moreš videti mojega obličja, saj me noben človek ne more videti in ostati živ.«+
21 Jehova je nadalje rekel: »Glej, tu je prostor pri meni. Stopi na skalo.
22 In ko bo šla moja slava mimo, te bom postavil v skalno razpoko in te zakril s svojo roko, dokler ne bom šel mimo.
23 Potem bom roko odmaknil, tako da me boš videl od zadaj. Toda mojega obličja ne boš mogel videti.«+
Opombe
^ Ali »potomstvu«.
