2. kraljev 7:1–20
7 Tedaj je Elizej rekel: »Poslušajte Jehovovo besedo.+ Jehova govori takole: ‚Jutri ob tem času bo pri samaríjskih vratih sea* fine moke vredna en šekel in dve sei ječmena bosta vredni en šekel.‘«+
2 Pribočnik, na čigar roko se je kralj opiral,+ pa je Božjemu možu dejal: »Tudi če bi Jehova odprl nebesne zapornice,+ ali bi se to lahko zgodilo?«+ Odvrnil je: »Glej, na lastne oči boš to videl,+ vendar od tega ne boš jedel.«+
3 Pri mestnih vratih pa so bili štirje gobavci.+ In ti so rekli drug drugemu: »Zakaj sedimo tu in čakamo, da bomo umrli?
4 Če rečemo ‚Pojdimo v mesto‘, bomo tam umrli, saj je v mestu lakota. In če bomo sedeli tukaj, bomo prav tako umrli.+ Zato pridite, pojdimo v sirski tabor. Če nas bodo pustili pri življenju, bomo živeli, če pa nas bodo usmrtili, bomo umrli.«+
5 Tako so ob večernem mraku vstali in se odpravili proti sirskemu taboru. Ko so prišli do roba tabora, glej, ni bilo tam nikogar.
6 Jehova je namreč povzročil, da so v sirskem taboru slišali+ ropot bojnih vozov, topot konj in hrup velike vojske,+ zato so rekli drug drugemu: »Glej, Izraelov kralj je najel hetéjske+ in egiptovske kralje,+ da bi prišli nad nas!«
7 Zato so ob večernem mraku vstali in zbežali.+ Pustili so svoje šotore, konje+ in osle – ves tabor, kakor je bil. Zbežali so, da bi si rešili dušo.+
8 Ko so torej gobavci prišli do roba tabora, so vstopili v enega od šotorov, se najedli in napili ter odnesli iz njega srebro, zlato in oblačila, nato pa odšli in vse to skrili. Potem so se vrnili, vstopili v drug šotor in odnesli iz njega stvari, nato pa odšli in to skrili.+
9 Tedaj so rekli drug drugemu: »Ne delamo prav. Danes je dan veselega oznanila!+ Če se bomo obotavljali in čakali do jutranjega svita, bomo krivi.+ Zato zdaj pojdimo in to povejmo v kraljevi hiši.«
10 Tako so šli, poklicali mestne vratarje+ in jim sporočili: »Prišli smo v sirski tabor, toda glej, tam ni bilo nikogar, nikjer ni bilo slišati človeškega glasu. Ostali so le privezani konji in osli ter šotori, kakor so bili.«+
11 Vratarji so takoj zaklicali in to sporočili v kraljevo hišo.
12 Kralj je ponoči vstal in dejal svojim služabnikom:+ »Naj vam povem, kaj so nam Sirci storili.+ Dobro vedo, da smo lačni,+ zato so šli iz tabora in se skrili na polju.+ Rekli so: ‚Prišli bodo iz mesta, mi pa jih bomo žive ujeli in vstopili v mesto.‘«
13 Tedaj je eden od njegovih služabnikov rekel: »Izberi može, ki bodo vzeli pet konjev izmed tistih, ki so še ostali v mestu.+ Glej, z njimi bo enako kakor z vso izraelsko množico, ki je preostala, in kakor z vso izraelsko množico, ki je umrla.+ Pošljimo jih, pa bomo videli.«
14 Tako so vzeli dva bojna vozova s konji, in kralj jih je poslal v sirski tabor ter jim rekel: »Pojdite in poglejte!«
15 Šli so torej za njimi vse do Jordana. In glej, vsa pot je bila polna oblačil in opreme,+ ki so jo Sirci med bežanjem odvrgli.+ Nato so se sli vrnili in poročali kralju.
16 Tedaj je ljudstvo šlo iz mesta in oplenilo+ sirski tabor. Sea fine moke je bila potem vredna en šekel in dve sei ječmena sta bili vredni en šekel, tako kakor je govoril Jehova.+
17 Kralj pa je pribočnika, na čigar roko se je opiral,+ postavil za nadzornika mestnih vrat. Toda ljudstvo ga je med vrati pohodilo+ do smrti, tako kakor je govoril Božji mož,+ ko je prišel k njemu kralj.
18 Zgodilo se je tako, kakor je Božji mož govoril kralju. Rekel je namreč: »Jutri ob tem času bosta pri samaríjskih vratih dve sei ječmena vredni en šekel in sea fine moke bo vredna en šekel.«+
19 Toda pribočnik je Božjemu možu dejal: »Tudi če bi Jehova odprl nebesne zapornice, ali bi se lahko zgodilo po tej besedi?«+ Odvrnil je: »Glej, na lastne oči boš to videl, vendar od tega ne boš jedel.«+
20 In zgodilo se mu je tako:+ ljudstvo ga je med vrati pohodilo+ do smrti.
Opombe
^ »Sea« je hebrejska merska enota. Glej Dodatek 16.
