2. kraljev 6:1–33
6 Preroški sinovi*+ so rekli Elizeju: »Glej, prostor,+ kjer prebivamo pred teboj, nam je pretesen.+
2 Pusti nam, prosimo, da gremo do Jordana, vzamemo vsak po en tram in si tam zgradimo prostor,+ kjer bomo prebivali.« Odvrnil je: »Pojdite.«
3 Eden izmed njih pa je rekel: »Pojdi, prosim, z nami še ti, pojdi s svojimi služabniki.« Odgovoril je: »Šel bom.«
4 In tako je šel z njimi. Ko so prišli do Jordana, so začeli sekati drevesa.+
5 Potem pa je enemu od njih med podiranjem drevesa padlo rezilo sekire+ v vodo. Zavpil je: »Gorje, moj gospodar!+ Sekira je bila izposojena!«+
6 Tedaj ga je Božji mož vprašal: »Kam je padlo rezilo?« Ko mu je pokazal mesto, je odrezal kos lesa in ga vrgel tja. In rezilo je priplavalo na površje.+
7 Nato mu je rekel: »Vzemi ga.« In iztegnil je roko ter ga vzel.
8 Sirski kralj+ pa se je vojskoval z Izraelom. Ob neki priložnosti se je posvetoval s svojimi služabniki+ in rekel: »Z menoj se boste utaborili na tem in tem kraju.«+
9 Tedaj je Božji mož+ sporočil Izraelovemu kralju: »Pazi, da ne boš šel na tisti kraj,+ kajti tja prihajajo Sirci.«+
10 Tako je Izraelov kralj na tisti kraj, o katerem mu je govoril Božji mož, poslal sporočilo.+ Ni se približal tistemu kraju, glede katerega ga je posvaril,+ in to ne le enkrat ali dvakrat.
11 Sirski kralj pa se je zaradi tega razjezil v svojem srcu,+ zato je poklical svoje služabnike in jim dejal: »Ali mi ne boste povedali, kdo izmed naših sodeluje z Izraelovim kraljem?«+
12 In eden od njegovih služabnikov mu je odgovoril: »Nihče, moj gospod kralj, ampak prerok Elizej,+ ki je v Izraelu, oznanja+ Izraelovemu kralju to, kar ti govoriš v svoji spalnici.«+
13 Tedaj je rekel: »Pojdite in odkrijte, kje je, da ga bom dal prijeti!«+ Kasneje so mu sporočili: »V Dotánu je.«+
14 Nemudoma je poslal tja konje, bojne vozove in močno vojsko.+ Prišli so ponoči in obkolili mesto.
15 Ko je strežnik+ Božjega moža zgodaj zjutraj vstal in odšel ven, je zagledal vojsko, ki je obkolila mesto s konji in bojnimi vozovi. In služabnik mu je rekel: »Gorje, moj gospodar!+ Kaj naj storimo?«
16 On pa mu je odgovoril: »Ne boj se,+ kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.«+
17 In Elizej je molil:+ »O Jehova, odpri mu, prosim, oči,+ da bo videl.« Jehova je služabniku takoj odprl oči, da je videl. In glej, na gorovju je bilo okrog Elizeja vse polno ognjenih konj in bojnih vozov.+
18 Ko so Sirci začeli prihajati nad Elizeja, je ta molil k Jehovu: »Prosim, udari ta narod s slepoto.«+ In udaril jih je s slepoto, kakor je Elizej prosil.
19 Tedaj jim je Elizej rekel: »To ni prava pot in to ni pravo mesto. Pojdite za menoj, odvedel vas bom k možu, ki ga iščete.« Toda odvedel jih je v Samaríjo.+
20 Ko so prispeli v Samaríjo, je Elizej rekel: »O Jehova, odpri jim oči, da bodo videli.«+ Jehova jim je takoj odprl oči, da so videli. In glej, bili so sredi Samaríje.
21 Ko jih je Izraelov kralj zagledal, je vprašal Elizeja: »Ali naj jih pobijem, ali naj jih pobijem,+ moj oče?«+
22 Odvrnil je: »Ne pobij jih! Ali pobijaš tiste, ki jih ujameš s svojim mečem in lokom?+ Položi prednje kruh in vodo, da bodo jedli in pili,+ potem pa naj se vrnejo k svojemu gospodu.«
23 Tako jim je pripravil veliko pojedino. Jedli so in pili, potem pa jih je odslovil, da so se vrnili k svojemu gospodu. Odtlej sirske razbojniške tolpe niso nikoli več prišle plenit+ Izraelove dežele.
24 Nekoč kasneje je sirski kralj Ben Hadád zbral vso svojo vojsko in šel oblegat+ Samaríjo.
25 In v Samaríji je nastala huda lakota.+ Mesto so oblegali tako dolgo, da je bila oslovska glava+ vredna osemdeset šeklov srebra, četrtina kaba* golobjih iztrebkov+ pa pet šeklov srebra.
26 Ko je nekoč Izraelov kralj hodil po obzidju, mu je neka ženska zaklicala: »Pomagaj, o moj gospod kralj!«+
27 Odvrnil je: »Če ti Jehova ne pomaga, kako naj ti pomagam jaz?+ Morda s čim z mlatišča ali iz vinske ali oljčne stiskalnice?«
28 Nato jo je vprašal: »Kaj se ti je zgodilo?« Odgovorila je: »Ta ženska mi je rekla: ‚Daj svojega sina, da ga danes pojeva, mojega sina pa bova pojedli jutri.‘+
29 Tako sva skuhali+ mojega sina in ga pojedli.+ Naslednjega dne pa sem ji dejala: ‚Daj svojega sina, da ga pojeva.‘ Toda ona je svojega sina skrila.«
30 Ko je kralj slišal njene besede, si je raztrgal+ oblačila. In ko je hodil po obzidju, je ljudstvo videlo, da je pod oblačili nosil raševino.
31 Tedaj je rekel: »Naj mi Bog stori to in to in temu še doda, če bo glava Šafátovega sina Elizeja danes ostala na njem!«+
32 Elizej pa je sedel v svoji hiši in starešine so sedeli z njim,+ ko je kralj poslal enega od svojih mož. Preden je sel prišel do Elizeja, je ta starešinam rekel: »Ali ste videli, kako je ta morilčev sin+ poslal moža, da bi mi odsekal glavo? Ko pride sel, zaprite vrata in se uprite obnje. Mar se za njim ne slišijo+ koraki njegovega gospoda?«
33 Ko je še govoril z njimi, je k njemu prišel sel, in kralj je rekel: »Glej, to je nesreča od Jehova!+ Zakaj bi še čakal na Jehova?«+
