2. Janezovo 1:1–13
1 Jaz, starešina,+ pišem to pismo izbrani gospe+ in njenim otrokom, ki jih resnično ljubim,+ pa ne samo jaz, temveč tudi vsi, ki so spoznali resnico,+
2 zaradi resnice, ki ostaja v nas+ in bo večno z nami.+
3 Z nami bodo nezaslužena dobrotljivost,+ usmiljenje in mir od Boga, Očeta,+ in od Očetovega sina Jezusa Kristusa, z resnico in ljubeznijo.+
4 Zelo sem vesel, ker sem izvedel, da nekateri od tvojih otrok+ živijo v resnici,+ tako kakor nam je zapovedal Oče.+
5 Zato te, gospa, zdaj prosim, ne kakor da bi ti pisal novo zapoved,+ temveč zapoved, ki smo jo imeli že od začetka:+ Ljubimo drug drugega!+
6 Ljubezen pa pomeni to,+ da živimo po njegovih zapovedih.+ In kakor ste slišali že na začetku, vam je zapovedano, da naj bi v ljubezni živeli.+
7 Na svetu se je namreč pojavilo že mnogo sleparjev,+ ki ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel kot človek.+ Ti so sleparji+ in antikristi.+
8 Pazite nase, da ne boste izgubili, kar smo s trudom pridelali, temveč da boste prejeli polno nagrado.+
9 Nihče, ki sili naprej+ in ne ostaja+ v Kristusovem nauku, nima Boga.+ Kdor pa v tem nauku ostaja, ta ima Očeta in Sina.+
10 Če kdo pride k vam, pa ne prinaša tega nauka, ga nikar ne sprejemajte v svoj dom+ niti ga ne pozdravljajte.+
11 Kdor ga namreč pozdravi, je soudeležen pri njegovih hudobnih delih.+
12 Sicer bi vam moral še marsikaj napisati, vendar tega ne želim narediti s papirjem in črnilom,+ ampak upam, da bom prišel k vam in govoril z vami iz oči v oči,+ da bo mera vaše radosti+ polna.+
13 Pozdravljajo te otroci tvoje sestre, izbrane.+
