2. Korinčanom 7:1–16
7 Ker imamo torej te obljube,+ ljubljeni, se očistimo+ vsega, kar skruni meso in duha,+ in v strahu pred Bogom izpopolnjujmo svetost.+
2 Naredite nam prostor v svojem srcu.+ Nikomur nismo storili krivice, nikogar nismo pokvarili, nikogar nismo izkoristili.+
3 Tega vam ne govorim zato, da bi vas obsojal, saj sem vam že prej povedal, da ste v našem srcu, bodisi da živimo ali umremo.+
4 Z vami lahko govorim zelo odkrito. Zelo se hvalim z vami.+ Poln sem tolažbe+ in ob vsem našem trpljenju prekipevam od veselja.+
5 Po prihodu v Makedonijo+ nismo občutili nobenega olajšanja,+ ampak smo še naprej na vse načine trpeli+ – zunaj so bili boji, znotraj strahovi.
6 Toda Bog, ki tolaži+ potrte, nas je potolažil s Titovo navzočnostjo,
7 pa ne samo z njegovo navzočnostjo, temveč tudi s tolažbo, s katero je bil sam potolažen po vas, ko se je vrnil s poročilom+ o vašem hrepenenju, žalovanju in gorečnosti zame, tako da sem se še bolj razveselil.
8 Četudi sem vas torej s svojim pismom užalostil,+ mi ni žal. Sprva mi je sicer bilo žal (vidim, da ste bili zaradi tega pisma žalostni, čeprav le za malo časa),
9 zdaj pa se veselim, pa ne zato, ker ste se užalostili, temveč ker vas je ta žalost navedla, da ste se pokesali.+ Užalostili ste se namreč v skladu z Božjo voljo,+ da zaradi nas ne bi v ničemer utrpeli nobene škode.
10 Žalost, ki je po Božji volji, namreč pripomore h kesanju za rešitev, česar ne gre obžalovati,+ žalost, ki je značilna za ta svet, pa rodi smrt.+
11 Ker, glejte, prav to, da ste bili užaloščeni v skladu z Božjo voljo,+ je v vas rodilo tolikšno vnemo, pa očiščenje, pa ogorčenje, pa strah, pa hrepenenje, pa gorečnost, pa popravljanje krivice!+ Glede tega ste se v vseh pogledih izkazali čiste.
12 In čeprav sem vam pisal, vam nisem pisal zaradi tistega, ki je krivico storil,+ niti ne zaradi tistega, ki mu je bila krivica storjena, temveč zato, da bi se pred Bogom razodelo, kako vneti ste za nas.
13 Ravno zato smo tudi bili potolaženi.
Poleg tega, da smo bili sami potolaženi, nas je še bolj razveselilo to, da je bil vesel Tit, saj ste vsi vi poživili njegovega duha.+
14 Če sem se mu namreč kaj hvalil z vami, se nisem prav nič osramotil. Ampak tako, kakor je resnica vse, kar smo vam govorili, se je tudi naše hvaljenje+ pred Titom izkazalo za resnično.
15 Poleg tega sedaj čuti do vas še večjo srčno naklonjenost, ko se spominja poslušnosti+ vseh vas, kako ste ga sprejeli s strahom in trepetom.
16 Vesel sem, da sem lahko zaradi vas v vsakem pogledu poln poguma.+
