1. Samuelova 24:1–22
24 Ko pa se je Savel vrnil z zasledovanja Filistejcev,+ so mu sporočili: »Glej, David je v engédski+ pustinji!«
2 Savel je vzel tri tisoč izbranih mož+ iz vsega Izraela in se odpravil iskat Davida+ in njegove može po golih skalah, kjer so kozorogi.+
3 Čez čas je prišel do kamnitih ovčjih staj ob poti. Tam je bila votlina, in Savel je stopil vanjo na potrebo.+ Na dnu votline+ pa so sedeli David in njegovi možje.
4 Tedaj so Davidu njegovi možje rekli: »To je dan, ko ti Jehova govori: ‚Glej, tvojega sovražnika ti bom izročil v roke,+ in stori mu, kar se ti zdi prav!‘«+ David je vstal in potihem odrezal rob Savlove brezrokavne tunike.
5 Toda potem je Davidu srce začelo očitati,+ ker je odrezal rob Savlove tunike.
6 Zato je svojim možem rekel: »Ne morem si zamisliti, da bi storil kaj takega svojemu gospodu, Jehovovemu maziljencu,+ da bi iztegnil roko zoper njega, saj je Jehovov maziljenec.+ To ne bi bilo prav v Jehovovih očeh.«
7 S temi besedami je David zadržal svoje može in jim ni dovolil, da bi se vzdignili zoper Savla.+ Savel pa je odšel iz votline in nadaljeval svojo pot.
8 Potem je David vstal, stopil iz votline in za Savlom zaklical: »Moj gospod+ kralj!« Tedaj se je Savel ozrl, in David je pokleknil ter se priklonil do tal.+
9 David je Savlu še rekel: »Zakaj poslušaš tiste, ki ti govorijo+ ‚Glej, David ti želi slabo‘?
10 Danes so tvoje oči videle, da te je Jehova v votlini izročil v moje roke. Rekli so mi, naj te ubijem,+ vendar sem se te usmilil in sem rekel: ‚Ne bom iztegnil roke zoper svojega gospoda, saj je Jehovov maziljenec.‘+
11 In poglej, oče moj,+ v roki imam rob tvoje tunike, odrezal sem ti namreč rob tunike, pa te nisem ubil. Spoznaj in uvidi, da v meni ni hudobnosti+ niti uporništva in da nisem grešil proti tebi, ti pa prežiš na mojo dušo, da bi mi jo vzel.+
12 Jehova naj sodi med menoj in teboj+ in Jehova naj se maščuje+ zame nad teboj, toda moja roka se ne bo dvignila nadte.+
13 Kakor pravi star pregovor ‚Iz hudobnih prihaja hudobnost‘,+ toda moja roka se ne bo dvignila nadte.
14 Za kom je krenil Izraelov kralj? Koga loviš? Mrtvega psa!+ Navadno bolho!+
15 Jehova naj bo sodnik in naj sodi med menoj in teboj. Preišče naj zadevo in me brani.+ Sodi naj mi in me reši iz tvoje roke.«
16 Ko je David nehal govoriti Savlu, je ta vprašal: »Ali je to tvoj glas, moj sin David?«+ In Savel je glasno zajokal.+
17 Nato je Davidu rekel: »Pravičnejši si od mene,+ saj si mi delal dobro,+ jaz pa tebi húdo.
18 Sam si mi danes povedal, kako dober si bil z menoj. Jehova me je namreč izročil v tvoje roke,+ ti pa me nisi ubil.
19 Če bi kdo naletel na svojega sovražnika, ali bi ga pustil v miru oditi?+ Jehova naj ti poplača z dobrim+ za to, kar si danes storil zame.
20 Glej, vem, da boš zagotovo zakraljeval+ in boš Izraelovo kraljestvo obdržal v svoji roki.
21 Zato mi zdaj prisezi pri Jehovu,+ da ne boš pokončal mojega potomstva in ne boš izbrisal mojega imena iz hiše mojega očeta.«+
22 David je torej Savlu prisegel. Savel se je nato vrnil domov,+ David pa se je s svojimi možmi spet povzpel na težko dostopen kraj.+
