1. Samuelova 21:1–15
21 Pozneje je David prispel v Nob+ k duhovniku Ahimélehu. Ahiméleh+ pa je trepetaje prišel Davidu naproti in ga vprašal: »Zakaj si sam in ni nikogar s teboj?«+
2 David pa je duhovniku Ahimélehu odgovoril: »Sam kralj mi je zaupal nalogo+ in rekel: ‚Naj nihče ne izve ničesar glede tega, za kar te pošiljam, in glede naloge, ki sem ti jo zaupal.‘ Poleg tega sem na tem in tem mestu dogovorjen s svojimi možmi.
3 In zdaj, če imaš pri roki pet hlebcev kruha ali kaj drugega, kar se najde, mi to daj.«+
4 Duhovnik pa je Davidu odgovoril: »Pri roki nimam navadnega kruha, dam ti lahko samo sveti kruh,+ če so se le možje zdržali žen.«+
5 David je torej duhovniku odgovoril: »Žen smo se zdržali kakor vedno, kadar grem na vojaški pohod.+ Telo mož je sveto tudi takrat, ko opravljajo kako navadno nalogo, koliko bolj je potem sveto danes, ko opravljamo posebno nalogo.«
6 Nato mu je duhovnik dal to, kar je bilo sveto,+ saj ni bilo drugega kruha razen kruha obličja, ki so ga odnesli izpred Jehova,+ da so na dan, ko so ga vzeli, položili tja svež kruh.
7 Tisti dan pa je bil tam tudi eden od Savlovih služabnikov, ki se je zadrževal+ pred Jehovom. To je bil Edómec+ Doég,+ glavni Savlov pastir.+
8 David je Ahimélehu še rekel: »Ali imaš pri roki kakšno sulico ali meč? S seboj namreč nisem vzel niti svojega meča niti orožja, ker je bila kraljeva naloga tako nujna.«
9 Duhovnik je odvrnil: »Glej, tu za efódom*+ je v ogrinjalo zavit meč Filistejca Goljata,+ ki si ga ubil v elájski nižini.+ Če hočeš, ga vzemi, ker ni drugega razen tega.« David pa je rekel: »Ni mu enakega. Daj mi ga!«
10 Nato je David vstal in pobegnil+ tisti dan pred Savlom ter prišel k Ahíšu, gatskemu kralju.+
11 Ahíšu so njegovi služabniki govorili: »Ali ni to David, kralj+ dežele? Ali niso o njem med plesom+ drug drugemu odpevali‚Savel jih je pobil na tisočein David na desettisoče‘?«+
12 David pa se je v svojem srcu zamislil nad temi besedami in se zelo ustrašil+ gatskega kralja Ahíša.
13 Zato se je začel pred njihovimi očmi+ pretvarjati,+ da je blazen, in se je vedel kot blaznež, ko je bil v njihovih rokah. Čečkal je po mestnih vratih in se slinil po bradi.
14 Nazadnje je Ahíš svojim služabnikom rekel: »Glejte, ta človek je nor! Zakaj ste mi ga pripeljali?
15 Ali imam premalo norcev, da ste mi pripeljali še tega, da nori pred menoj? Tale naj pride v mojo hišo?«
