1. Samuelova 18:1–30
18 Ko pa je David nehal govoriti s Savlom, se je Jonatanova+ duša navezala+ na Davidovo dušo, in Jonatan ga je vzljubil kakor svojo dušo.+
2 Savel ga je tisti dan vzel in mu ni dovolil, da bi se vrnil v očetovo hišo.+
3 Jonatan pa je z Davidom sklenil zavezo,+ saj ga je imel rad kakor svojo dušo.+
4 Slekel je brezrokavno tuniko, ki jo je nosil, in jo dal Davidu, pa tudi obleko in celo svoj meč, lok in pas.
5 Tako je David začel odhajati na vojaške pohode. Povsod, kamor koli ga je Savel poslal, je ravnal preudarno,+ zato ga je postavil nad vojake.+ To je bilo všeč vsemu ljudstvu, tudi Savlovim služabnikom.
6 Ob njihovem prihodu pa, ko se je David vračal s poboja Filistejcev, so ženske iz vseh Izraelovih mest s pesmijo+ in plesom prihajale naproti kralju Savlu, s tamburini,+ vriskanjem+ in lutnjami.
7 Ženske, ki so slavile zmago, so druga drugi odpevale:»Savel jih je pobil na tisočein David na desettisoče.«+
8 Savel pa se je zelo razjezil.+ Te besede mu niso bile po volji, zato je rekel: »Davidu so dale desettisoče, meni pa tisoče, samo še kraljestvo mu je treba dati!«+
9 Tako je Savel od tega dne naprej sumničavo gledal na Davida.+
10 Že naslednji dan+ je na Savla prišel zli duh od Boga,+ da se je začel nenavadno vesti v hiši, kakor bi bil v preroškem zanosu,+ in David je kakor dotlej igral.+ Savel pa je v roki imel sulico.+
11 Tedaj je Savel sulico zagnal+ in rekel: »Davida bom pribil na steno!«+ Toda David se mu je dvakrat izmaknil.+
12 Tako se je Savel začel Davida bati,+ ker je bil Jehova z njim,+ od Savla pa se je umaknil.+
13 Zato ga je odpravil iz svoje bližine+ in ga postavil za poveljnika tisočnije. Tako je David redno vodil ljudstvo na vojaške pohode.+
14 Vedno je pri vsem ravnal preudarno,+ in Jehova je bil z njim.+
15 Savel je videl, da ravna zelo preudarno,+ zato se ga je bal.
16 Ves Izrael in Juda je imel Davida rad, ker jih je vodil v bojih.
17 Nazadnje je Savel Davidu rekel: »Glej, to je moja najstarejša hči Merába.+ Njo ti bom dal za ženo.+ Le izkaži se pogumnega pred menoj in bojuj Jehovove vojne!«+ Pri sebi pa si je Savel govoril: »Naj ne pride nadenj moja roka, ampak roka Filistejcev naj pride nadenj!«+
18 Tedaj je David Savlu odvrnil: »Kdo sem jaz in kdo so moji sorodniki, družina mojega očeta v Izraelu, da bi postal kraljev zet?«+
19 Toda ko je nastopil čas, da bi Savlovo hčer Merábo dali Davidu, jo je za ženo že dobil Mehólčan Adriél.+
20 Savlova hči Mihála+ pa je bila zaljubljena v Davida. To so sporočili Savlu, in bilo mu je všeč.
21 Rekel si je: »Dal mu jo bom, da mu bo v zanko+ in bo nadenj prišla roka Filistejcev.« Davidu pa je Savel rekel: »Moj zet boš danes postal z drugo od mojih dveh deklet.«
22 Nato je Savel svojim služabnikom naročil: »Govorite skrivaj z Davidom in mu recite: ‚Glej, kralju si všeč in vsi njegovi služabniki te imajo radi. Postani torej kraljev zet!‘«
23 Tako so Savlovi služabniki povedali to Davidu. David pa je rekel: »Ali se vam zdi, da je revnemu+ in nepomembnemu+ človeku, kakršen sem jaz, enostavno postati kraljev zet?«
24 Zatem so Savlu njegovi služabniki sporočili: »Tako je govoril David.«
25 Tedaj je Savel rekel: »Tole recite Davidu: ‚Kralj ne želi denarja za nevesto,+ temveč sto filistejskih sprednjih kožic*,+ da bi se maščeval+ svojim sovražnikom.‘« Savel je namreč računal, da bodo Filistejci Davida ubili.
26 Njegovi služabniki so njegove besede sporočili Davidu. Davidu je bilo všeč, da bo postal kraljev zet,+ zato je še pred iztekom časa
27 šel in skupaj s svojimi možmi pobil+ dvesto Filistejcev. Nato je njihove sprednje kožice+ prinesel in jih vse izročil kralju, da bi postal njegov zet. In Savel mu je dal svojo hčer Mihálo za ženo.+
28 Savel je videl in spoznal, da je Jehova z Davidom.+ Pa tudi njegova hči Mihála je Davida ljubila.+
29 Tako se je Savel Davida še bolj bal in za vedno postal njegov sovražnik.+
30 Ko so filistejski knezi+ odhajali na vojaške pohode, je David vsakič ravnal preudarneje+ od vseh Savlovih služabnikov. Njegovo ime je postalo zelo spoštovano.+
Opombe
^ Gre za kožico na moškem spolnem udu.
