1. Mojzesova 47:1–31
47 Nato je šel Jožef k faraonu in mu povedal:+ »Moj oče in moji bratje so s svojo drobnico, živino in vsem, kar imajo, prišli iz kánaanske dežele in so zdaj tu, v góšenski pokrajini.«+
2 Izmed svojih bratov pa je vzel pet mož, da bi jih predstavil faraonu.+
3 Faraon je njegove brate vprašal: »S čim se ukvarjate?«+ Odgovorili so mu: »Tvoji služabniki so pastirji ovc,+ mi in naši očetje.«+
4 Faraonu so še rekli: »V kánaanski deželi je huda lakota in ni paše za drobnico,+ ki jo imajo tvoji služabniki,+ zato smo prišli, da bi se kot tujci naselili v tej deželi.+ Zdaj pa dovoli, prosim, da tvoji služabniki prebivajo v góšenski pokrajini.«+
5 Tedaj je faraon Jožefu rekel: »Tvoj oče in tvoji bratje so prišli k tebi.
6 Vsa egiptovska dežela ti je na voljo.+ Naj se tvoj oče in bratje naselijo v najboljšem delu dežele.+ Naj živijo v góšenski pokrajini.+ In če veš, da so med njimi pogumni možje,+ jih postavi za nadzornike moje živine.«+
7 Nato je Jožef pripeljal še svojega očeta Jakoba ter ga predstavil faraonu. Jakob je faraona blagoslovil,+
8 nakar je faraon Jakoba vprašal: »Koliko let imaš?«
9 Jakob je faraonu odgovoril: »Let mojega življenja, mojega bivanja na tujem, je sto trideset;+ malo jih je in bila so polna tegob.+ Ni jih toliko, kolikor je bilo let življenja mojih očetov, dni njihovega bivanja na tujem.«+
10 Zatem je Jakob faraona blagoslovil, nato pa odšel od njega.+
11 Jožef je torej poskrbel, da so se oče in bratje naselili v egiptovski deželi, ter jim je dal posest v najboljšem delu dežele, v pokrajini Ramesés,+ tako kakor je zapovedal faraon.
12 Jožef je očeta, brate in sploh vso očetovo hišo oskrboval s hrano,+ in to po številu otrok.+
13 V vsej deželi pa ni bilo hrane, saj je bila lakota zelo huda.+ Egiptovska in kánaanska dežela sta bili od lakote že povsem izčrpani.+
14 Jožef pa je zbiral denar, ki so ga v egiptovski in kánaanski deželi dobivali od žita, ki ga je ljudstvo kupovalo,+ in ga prinašal v faraonovo hišo.
15 Sčasoma so v egiptovski in kánaanski deželi porabili ves denar in vsi Egipčani so začeli hoditi k Jožefu ter govorili: »Daj nam hrano!+ Zakaj bi umirali pred teboj, zdaj ko je zmanjkalo denarja?«+
16 Jožef pa je rekel: »Če je zmanjkalo denarja, dajte svojo živino, jaz pa vam bom v zameno dal hrano.«
17 Tako so Jožefu prinašali svojo živino, Jožef pa jim je v zameno za konje, drobnico, govedo in osle dajal hrano.+ Tisto leto jih je torej oskrboval s hrano v zameno za vso njihovo živino.
18 Ko je to leto minilo, so prihajali k njemu tudi naslednje leto in govorili: »Ne bomo prikrivali našemu gospodu, da smo mu prinesli že ves denar in vse domače živali.+ Našemu gospodu lahko damo samo še svoje telo in zemljo.+
19 Zakaj bi pomrli pred tvojimi očmi s svojo zemljo vred?+ Kupi nas in našo zemljo za hrano,+ tako da bomo s svojo zemljo vred postali faraonovi sužnji. Daj nam tudi semena, da bomo živeli, ne pa umrli, in da naša zemlja ne bo opustela.«+
20 Jožef je torej za faraona pokupil vso egiptovsko zemljo,+ saj so Egipčani prodali vsak svoje polje. Lakota jih je namreč močno stiskala. Tako je zemlja postala faraonova lastnina.
21 Ljudstvo pa je preselil v mesta po vsem egiptovskem ozemlju, od enega konca do drugega.+
22 Samo zemlje svečenikov ni kupil.+ Svečenike je namreč z živežem oskrboval faraon in so jedli živež, ki jim ga je dajal faraon.+ Zato ti niso prodali svoje zemlje.+
23 Tedaj je Jožef ljudstvu rekel: »Glejte, danes sem vas in vašo zemljo kupil za faraona. Tu imate seme in posejte z njim zemljo.+
24 Ko bo ta dala pridelek,+ dajte eno petino faraonu,+ ostale štiri petine pa obdržite kot seme za polje in kot hrano za sebe, za tiste, ki živijo skupaj z vami v hiši, in za vaše otroke.«+
25 Tedaj so rekli: »Rešil si nam življenje.+ Da bi si le pridobili naklonjenost našega gospoda, in postali bomo faraonovi sužnji.«+
26 Tako je Jožef glede egiptovskih zemljišč izdal odredbo, da faraon dobi petino, in ta odredba velja še danes. Samo zemlja svečenikov, ki so veljali za posebno skupino, ni postala faraonova.+
27 Tako so Izraelci živeli v egiptovski deželi, v góšenski pokrajini.+ V njej so se torej nastanili in bili rodovitni ter se zelo namnožili.+
28 Jakob je v egiptovski deželi živel še sedemnajst let. Tako je Jakob živel skupaj sto sedeminštirideset let.+
29 Ko se je Izraelu približal čas smrti,+ je poklical sina Jožefa in mu rekel: »Če sem si pridobil tvojo naklonjenost, položi, prosim, svojo roko pod moje stegno in prisezi,+ da mi boš izkazal srčno dobrotljivost* in zvestobo:+ prosim, ne pokoplji me v Egiptu!+
30 Ko bom legel k svojim očetom,+ me odnesi iz Egipta in me pokoplji v njihov grob.«+ Odvrnil je: »Storil bom, kakor si rekel.«
31 Nato mu je Jakob rekel: »Prisezi mi.« In mu je prisegel.+ Izrael pa se je priklonil nad vzglavjem postelje.+
