1. Mojzesova 27:1–46
27 Ko pa se je Izak postaral in so mu oči tako oslabele, da ni mogel več videti,+ je poklical svojega starejšega sina Ezava in mu rekel:+ »Moj sin!« In ta mu je odvrnil: »Tu sem!«
2 Rekel mu je še: »Glej, postaral sem se+ in ne vem, kateri dan bom umrl.+
3 Vzemi zdaj, prosim, svojo opremo, tul in lok, pa pojdi na polje in ulovi zame kako divjad.+
4 Potem mi pripravi okusno jed, kakršno imam rad, in mi jo prinesi, da jem in da te moja duša blagoslovi, preden umrem.«+
5 Ta pogovor med Izakom in njegovim sinom Ezavom pa je poslušala Rebeka. Ezav je torej šel na polje, da ulovi divjad in jo prinese.+
6 Tedaj je Rebeka svojemu sinu Jakobu dejala:+ »Glej, pravkar sem slišala očeta, da se je pogovarjal s tvojim bratom Ezavom in mu rekel:
7 ‚Prinesi mi kako divjad in mi pripravi okusno jed ter daj, da jem in da te blagoslovim pred Jehovom, preden umrem.‘+
8 Zdaj pa, moj sin, poslušaj moj glas in stori tako, kakor ti bom naročila.+
9 Pojdi, prosim, k čredi in mi prinesi dva lepa kozlička, da iz njiju pripravim okusno jed za tvojega očeta, takšno, kakršno ima rad.
10 Nato boš to odnesel svojemu očetu, da bo jedel in te blagoslovil, preden umre.«
11 A Jakob je svoji materi Rebeki odvrnil: »Moj brat Ezav je vendar kosmat, jaz pa nisem.+
12 Kaj, če me oče potipa?+ Gotovo bo mislil, da se norčujem iz njega,+ in namesto blagoslova si bom priklical prekletstvo.«+
13 Njegova mati pa mu je rekla: »Prekletstvo, namenjeno tebi, naj pride nadme, moj sin.+ Le poslušaj moj glas ter pojdi in mi ju prinesi.«+
14 Šel je torej ter ju vzel in prinesel materi, ona pa je pripravila okusno jed, takšno, kakršno je imel njegov oče rad.
15 Nato je vzela oblačila svojega starejšega sina Ezava,+ najboljša, ki jih je imela pri sebi doma,+ in jih nadela svojemu mlajšemu sinu Jakobu.+
16 Okoli rok in golega dela vratu pa mu je ovila kožo kozličkov.+
17 Potem je okusno jed in kruh, ki ju je pripravila, dala v roke svojemu sinu Jakobu.+
18 Jakob* je torej šel noter k očetu in dejal: »Oče!« Ta pa je odvrnil: »Tu sem! Kdo si, moj sin?«
19 In Jakob je očetu odgovoril: »Ezav, tvoj prvorojenec.+ Storil sem tako, kakor si mi rekel. Vstani, prosim, in se usedi ter jej od moje divjačine, da me tvoja duša blagoslovi.«+
20 Izak pa je svojega sina vprašal: »Kako to, da si jo tako hitro dobil, moj sin?« A on mu je odvrnil: »Zato ker mi jo je Jehova, tvoj Bog, poslal naproti.«
21 Tedaj je Izak Jakobu rekel: »Stopi bliže, prosim, da te potipam, moj sin, da bom tako vedel, ali si ti res moj sin Ezav ali ne.«+
22 Jakob se je torej približal svojemu očetu Izaku in ta ga je potipal, nato pa dejal: »Glas je sicer Jakobov, toda roke so Ezavove.«+
23 In ni ga prepoznal, ker so bile njegove roke kosmate kakor roke njegovega brata Ezava. Zato ga je blagoslovil.+
24 Vprašal ga je: »Ali si ti res moj sin Ezav?« Odgovoril je: »Sem.«+
25 Tedaj mu je rekel: »Daj mi bliže, da bom jedel divjačino, ki jo je ulovil moj sin, in da te bo moja duša blagoslovila.«+ Postavil je torej jed predenj in je jedel, prinesel mu je tudi vina in je pil.
26 Nato mu je njegov oče Izak dejal: »Pridi bliže, prosim, in me poljubi, moj sin.«+
27 Stopil je torej k njemu in ga poljubil. Tako je Izak zaduhal vonj njegovega oblačila,+ in blagoslovil ga je z besedami:
»Glej, vonj mojega sina je kakor vonj polja, ki ga je Jehova blagoslovil.
28 Naj ti pravi Bog da roso neba,+ rodovitno zemljo+ ter obilo žita in mladega vina.+
29 Naj ti služijo ljudstva in se ti priklanjajo narodi.+ Zagospoduj svojim bratom in sinovi tvoje matere naj se ti priklanjajo.+ Kdor te preklinja, naj bo preklet, in kdor te blagoslavlja, naj bo blagoslovljen.«+
30 Kakor hitro pa je Izak blagoslovil Jakoba in je ta komaj odšel izpred obličja svojega očeta Izaka, se je z lova vrnil njegov brat Ezav.+
31 Tudi on je pripravil okusno jed. Nato jo je prinesel k svojemu očetu in mu rekel: »Vstani, oče, in jej divjačino, ki jo je ulovil tvoj sin, da me tvoja duša blagoslovi.«+
32 Tedaj ga je njegov oče Izak vprašal: »Kdo si ti?« Odgovoril je: »Tvoj sin, tvoj prvorojenec, Ezav.«+
33 In Izak se je močno stresel, silno je zatrepetal in rekel: »Kdo je potem tisti, ki je prišel pred teboj in mi prinesel divjačino, ki jo je ulovil, tako da sem jedel od vsega in ga blagoslovil? Ta bo tudi ostal blagoslovljen!«+
34 Ko je Ezav slišal očetove besede, je na ves glas bridko zavpil in očetu dejal:+ »Oče moj, blagoslovi tudi mene!«+
35 Toda on mu je odvrnil: »Tvoj brat je prišel s prevaro, da bi dobil blagoslov, ki je bil namenjen tebi.«+
36 Tedaj je Ezav rekel: »Ali mu ni zato ime Jakob*, ker me je že dvakrat izpodrinil?+ Vzel mi je že prvorojenstvo,+ zdaj pa mi je vzel še blagoslov!«+ Nato je še vprašal: »Ali zame nisi prihranil nobenega blagoslova?«
37 Toda Izak je Ezavu odgovoril: »Glej, postavil sem ti ga za gospodarja+ in vse njegove brate sem mu dal za služabnike,+ oskrbel sem ga z žitom in mladim vinom,+ kaj lahko torej storim še zate, moj sin?«
38 Tedaj je Ezav svojemu očetu rekel: »Ali imaš samo en blagoslov, oče? Blagoslovi tudi mene, oče!«+ In Ezav je glasno zajokal.+
39 Njegov oče Izak pa mu je odgovoril:
»Glej, daleč od rodovitne zemlje bo tvoje bivališče, daleč od rose z neba.+
40 Od meča boš živel+ in svojemu bratu boš služil.+ Toda prišel bo čas, ko se boš uprl in zlomil njegov jarem s svojega vratu.«+
41 Ezav pa je zasovražil Jakoba zaradi blagoslova, s katerim ga je oče blagoslovil,+ in je v svojem srcu govoril:+ »Bližajo se dnevi žalovanja za očetom.+ Ko bodo minili, bom svojega brata Jakoba ubil.«+
42 Ko so Rebeki sporočili besede njenega starejšega sina, je takoj poslala po mlajšega sina Jakoba in mu rekla: »Glej! Tvoj brat Ezav se tolaži z mislijo, da te bo ubil.+
43 Zdaj pa, moj sin, poslušaj moj glas+ ter vstani in pobegni k mojemu bratu Labanu v Harán.+
44 Ostani pri njem nekoliko dni, dokler se tvojemu bratu srd ne poleže,+
45 dokler ne odvrne svoje jeze od tebe in ne pozabi, kaj si mu storil.+ Tedaj bom poslala pote in te odvedla od tam. Zakaj naj bi vaju oba izgubila v istem dnevu?«
46 Po vsem tem je Rebeka Izaku začela govoriti: »Zasovražila sem življenje zaradi Hetovih hčera.+ Če si tudi Jakob vzame za ženo katero od Hetovih hčera, kot sta ti dve, od hčera te dežele, čemu naj še živim?«+
