1. Tesaloničanom 2:1–20
2 Seveda pa tudi sami veste, bratje, da naš obisk+ pri vas ni bil brez sadov,+
2 ampak da smo se, potem ko smo v Filipih+ najprej trpeli+ in so se znašali nad nami+ (kakor to sami veste), s pomočjo našega Boga opogumili in vam v velikem boju govorili+ Božjo dobro novico.
3 Kajti naše spodbujanje ne izvira iz zmotnih idej ali iz nečistih+ motivov niti se pri tem ne zatekamo k prevari,
4 ampak govorimo kot ljudje, ki jih je Bog presodil za vredne, da se jim zaupa+ dobra novica. Tega pa ne delamo zato, da bi ugajali+ ljudem, temveč Bogu, ki preiskuje naše srce.+
5 Bog nam je priča, da nismo nikoli nastopili s priliznjenimi besedami+ (kakor to sami veste) niti s prikrito+ lakomnostjo.+
6 Prav tako nismo hoteli slave od ljudi,+ ne od vas ne od drugih, čeprav bi vas lahko kot Kristusovi apostoli obremenili z velikimi stroški.+
7 Ravno nasprotno, med vami smo bili blagi kakor doječa mati, ki ljubeče skrbi+ za svoje otroke.
8 Ker torej do vas čutimo srčno naklonjenost,+ smo vam bili pripravljeni podeliti ne samo Božjo dobro novico, temveč tudi svoje duše,+ ker ste se nam priljubili.+
9 Gotovo se spominjate, bratje, kako smo se trudili in si prizadevali. Ko smo vam oznanjali Božjo dobro novico, smo noč in dan delali,+ da ne bi nikogar med vami obremenili z velikimi stroški.+
10 Vi ste priče, pa tudi Bog je priča, kako zvestovdane, pravične in neoporečne+ smo se izkazali do vas verujočih.
11 Tako tudi dobro veste, da smo vsakega od vas, kakor oče+ svoje otroke, spodbujali,+ tolažili in rotili,
12 zato da bi živeli+ vredno Boga, ki vas kliče+ v svoje kraljestvo+ in slavo.
13 Zares, zato se Bogu tudi nenehno zahvaljujemo,+ ker Božje besede,+ ki ste jo slišali in prejeli od nas, niste sprejeli kot človeško besedo,+ temveč kot takšno, kakršna v resnici je, kot Božjo besedo, ki v vas verujočih tudi deluje.+
14 Bratje, začeli ste namreč posnemati Božje občine v Judeji, ki so zedinjene s Kristusom Jezusom, saj ste tudi vi začeli trpeti+ po rokah svojih rojakov enako, kakor tudi one trpijo po rokah Judov,
15 ki so ubili celo Gospoda Jezusa+ in preroke+ ter preganjali nas.+ Ti ne ugajajo Bogu, temveč nasprotujejo temu, kar bi bilo v prid vsem ljudem,
16 ko nam hočejo preprečiti,+ da bi govorili pripadnikom drugih narodov in bi se ti tako lahko rešili.+ Tako tudi oni do vrha napolnjujejo mero+ svojih grehov. Toda njegova jeza je končno prišla nadnje.+
17 Bratje, ko smo za kratek čas ostali brez vas (telesno, ne pa v srcu), smo se mnogo bolj kot običajno v veliki želji trudili, da bi vas videli.+
18 Zato smo hoteli priti k vam – jaz, Pavel, kar dvakrat – toda Satan nam je presekal pot.
19 Kaj je namreč naše upanje, ali radost, ali venec+ velikega veselja – mar ne vi? – pred našim Gospodom Jezusom ob njegovi navzočnosti*?+
20 Vi ste zares naša slava in veselje.
Opombe
^ Glej Dodatek 9.
