1. Korinčanom 2:1–16
2 Ko sem torej prišel k vam, bratje, da bi vam oznanil Božjo sveto skrivnost,+ nisem hotel na vas narediti vtisa z besedami+ ali modrostjo.
2 Ko sem bil med vami, sem se namreč odločil, da se bom osredinil samo na Jezusa Kristusa,+ in to na kol* pribitega.
3 K vam sem prišel v šibkosti in v strahu in z velikim trepetom.+
4 Govoril in oznanjal nisem s prepričevalnimi in modrimi besedami, temveč z dokazovanjem duha in Božje moči,+
5 da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti,+ temveč na Božji moči.+
6 O modrosti pa govorimo med tistimi, ki so zreli,+ toda ne o modrosti+ te stvarnosti* niti o modrosti vladarjev te stvarnosti,+ ki jih kmalu ne bo več,+
7 temveč govorimo o Božji modrosti, ki se kaže v sveti skrivnosti,+ o tisti skriti modrosti, ki jo je Bog že vnaprej, še preden so se pojavile stvarnosti,+ odredil za našo slavo.
8 Te modrosti ni spoznal niti eden od vladarjev+ te stvarnosti,+ ker če bi jo spoznali, veličastnega Gospoda ne bi na kol pribili.+
9 Prav tako, kakor piše: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar se v človekovem srcu ni porodilo, to je Bog pripravil tem, ki ga ljubijo.«+
10 Bog nam je namreč to razodel+ po svojem duhu,+ saj duh+ vse preiskuje, tudi Božje globočine.+
11 Kdo od ljudi namreč ve, kaj je v človeku, če ne duh,+ ki je v njem? Tako tudi tega, kar je v Bogu, ne pozna nihče razen Božji duh.+
12 Mi pa nismo prejeli duha+ sveta, temveč duha,+ ki je od Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog v svoji dobroti dal.+
13 O tem tudi govorimo, pa ne z besedami, ki jih uči človeška modrost,+ temveč z besedami, ki jih uči duh,+ tako da duhovne reči pojasnjujemo z duhovnimi besedami.+
14 Telesni človek pa tega, kar je od Božjega duha, ne sprejema, saj je to zanj neumnost; in tega ne more spoznati,+ ker je to treba presojati duhovno.
15 Duhovni+ človek pa presoja vse, toda njega samega ne more presojati+ noben človek.
16 Saj, »kdo je spoznal Jehovov um,+ da bi ga poučil«?+ Mi pa imamo Kristusov um.+
