1. Korinčanom 13:1–13
13 Če bi govoril človeške in angelske jezike,+ pa ne bi imel ljubezni, bi bil kakor doneča medenina ali zveneče cimbale.+
2 In če bi imel dar prerokovanja+ in bi poznal vse svete skrivnosti+ ter imel vse spoznanje+ in bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal,+ pa ne bi imel ljubezni, ne bi bil nič.+
3 In če bi dal vse svoje imetje, da bi druge nahranil,+ in če bi svoje telo izročil+ kot žrtev, da bi se lahko hvalil, pa ne bi imel ljubezni,+ mi ne bi čisto nič koristilo.
4 Ljubezen+ je potrpežljiva+ in prijazna.+ Ljubezen ni ljubosumna,+ se ne baha,+ se ne napihuje,+
5 se ne vede nespodobno,+ ne išče svojih koristi,+ se ne da razdražiti.+ Ne zapisuje si hudega.+
6 Ne veseli se nepravičnosti,+ temveč se veseli resnice.+
7 Vse prenaša,+ vse veruje,+ vse upa,+ vse zdrži.+
8 Ljubezen nikoli ne mine.+ Če pa so darovi prerokovanja, bodo prešli, če so darovi govorjenja v drugih jezikih, bodo prenehali, če je spoznanje, bo prešlo.+
9 Imamo namreč le delno spoznanje+ in tudi prerokujemo le deloma,+
10 ko pa bo prišlo tisto, kar je popolno,+ bo to, kar je delno, prešlo.
11 Ko sem bil še majhen otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, razsojal kakor otrok, odkar pa sem mož,+ sem otroškost odpravil.
12 Sedaj namreč vidimo nejasen obris v kovinskem ogledalu,+ takrat pa bomo videli iz obličja v obličje.+ Sedaj vem deloma, takrat pa bom vedel točno, tako kakor tudi Bog mene točno pozna.+
13 Zdaj torej ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od njih pa je ljubezen.+
