Bratje so upravičeno dvomili, ali bom vztrajal v pioniranju. Nisem bil ravno duhovna oseba. Nisem imel rad oznanjevanja in sem molil, da bi bil ob nedeljah dež, da mi ne bi bilo treba na oznanjevanje. Ko pa sem šel, sem samo ponujal revije. Pri predstavitvi nisem nikoli uporabljal Svetega pisma. Moja draga mama me je podkupovala, da sem na shodih bral Sveto pismo. Nisem rad preučeval in nisem imel duhovnih ciljev.

 Tisto poletje je bil okrožni kongres, ki mu danes rečemo regionalno zborovanje, v Cardiffu v Walesu. Ta dogodek je bil prelomnica v mojem življenju. Eden od govornikov je postavil nekaj retoričnih vprašanj. Vprašal nas je: »Ali si posvečen in krščen?« Sam pri sebi sem si rekel: Ja. »Ali si Jehovu obljubil, da mu boš služil z vsem srcem, dušo, umom in močjo?« Razmišljal sem, da ja. »Ali imaš kakšne zdravstvene težave ali družinske obveznosti, ki bi te ovirale pri pioniranju?« Mislil sem si: Ne. »Ali imaš kakšen drug razlog, da ne moreš pionirati?« Pravzaprav ne, sem si rekel. »Če si na zadnje vprašanje odgovoril z ne, zakaj potem ne pioniraš?«

 V tistem trenutku so se mi odprle oči. Razmišljal sem: Zapravljam svoje življenje. Ne živim tako, kot sem obljubil Jehovu, ko sem se mu posvetil. Ne služim mu z vsem srcem. Sklepal sem: Če hočem, da bi Jehova izpolnil to, kar mi je obljubil, moram tudi jaz izpolniti to, kar sem obljubil njemu. Tako sem oktobra leta 1956 postal ferialni pionir, ki mu danes rečemo pomožni pionir.

 Naslednje leto sem postal redni pionir in se preselil v občino, ki je imela 19 oznanjevalcev. Že od samega začetka sem imel vsak teden točke na shodih. Potrpežljivi bratje so mi pomagali, da sem izboljšal vsebino svojih govorov in se izpopolnil kot govornik. Dve leti kasneje, leta 1959, sem bil postavljen za posebnega pionirja in dodeljen na skrajni sever Škotske, v mesto Aberdeen. Čez nekaj mesecev so me povabili, da služim v londonskem Betelu. Štejem si v čast, da sem lahko tam sedem let delal v tiskarni.

 Rad sem imel Betel, ampak zaželel sem si, da bi lahko več časa oznanjeval. Bil sem mlad, zdrav in pripravljen, da me Jehova uporabi, kjer koli me potrebuje. Zato sem aprila 1965 izpolnil prošnjo za šolo Gilead, da bi se izšolal za misijonarja.

 Tistega leta sva se s sostanovalcem odločila odpotovati v Berlin. Hotela sva obiskati zborovanje in si ogledati berlinski zid, ki je bil zgrajen samo nekaj let prej.

 Med zborovanjem sva en dan lahko šla na oznanjevanje in za sooznanjevalko so mi dodelili Susanne Bandrock. S Susanne sva se poročila leta 1966 in dve leti kasneje sva bila povabljena v 47. razred šole Gilead. To je bil res velik blagoslov! Teh pet mesecev šolanja nama je še prehitro minilo. Dodeljena sva bila v Zair, ki se sedaj imenuje Demokratična republika Kongo. To pa je bil šok! Skoraj nič nisva vedela o tej državi. Čeprav naju je bilo strah, sva sprejela to dodelitev in stvari prepustila v Jehovove roke.

 Po več urah letenja in čakanja na letališčih sva prispela v majhno rudarsko mesto Kolwezi. Spraševala sva se, zakaj naju ni prišel pričakat nihče od bratov. Kasneje sva izvedela, da so bratje telegram o najinem prihodu dobili šele dva dni za tem, ko sva prispela. Na letališču je eden od uslužbencev pristopil k nama in nama nekaj rekel v francoščini, ki je takrat še nisva razumela. Ženska pred nama se je obrnila in nama prevedla: »Aretirana sta.«

 Policist, ki naju je aretiral, je nekega moškega prisilil, da nas pelje v svojem starem, dvosedežnem športnem avtu, ki je imel motor zadaj. Vsi štirje, policist, lastnik avta in midva, smo se nekako uspeli stlačiti v avto. Kako komičen je moral biti ta prizor! Premetavalo nas je gor in dol po cesti, polni lukenj. Ker pa so najini kovčki gledali ven iz prtljažnika, je bil avto videti kot riba, ki žveči najino prtljago.

 Peljali smo se proti misijonarskemu domu. Midva nisva vedela, kje točno je, ampak policist je vedel. Nikogar ni bilo doma in vrata so bila zaklenjena. Misijonarji so odšli na mednarodna zborovanja in dopust. Stala sva na vročem soncu in se spraševala, kaj se bo zgodilo. Končno je prišel neki brat. Ko naju je zagledal, so se mu usta razlezla v nasmeh in počutila sva se bolje. Brat je poznal tega policista, ki je očitno pričakoval, da bo od naju dobil nekaj denarja. Z njim se je nekaj časa pogovarjal, nato pa je policist odšel. Kmalu zatem sva se lahko namestila v misijonarski dom.

Ni bil čas, da zaradi strahu odnehava

 Kmalu sva ugotovila, da so tukaj ljudje veseli in ljubeči in da so ogromno pretrpeli. Na žalost so bili v preteklih desetih letih v državi nemiri in upori, kar je povzročilo veliko nasilja. Leta 1971 so Jehovove priče izgubile status priznane religije. Bali smo se, kako bomo v teh novih razmerah zdržali.

 Ni bil čas, da zaradi strahu odnehamo. Zelo malo bratov in sester je to naredilo, čeprav se je na vse zelo pritiskalo, da se odrečejo svoji krščanski nevtralnosti. Silili so jih, da s sabo nosijo izkaznico vladajoče politične stranke in imajo pripeto njeno značko. Če nisi nosil značke, nisi imel dostopa do državnih storitev, poleg tega pa sta te nadlegovali policija in vojska. Bratje so izgubili službe, otroci pa so bili izključeni iz šole. Na stotine bratov je pristalo v zaporu. To je bil zelo težek čas. Kljub temu so Jehovove priče še naprej pogumno oznanjevale dobro novico.

Potrebovala sva zdržljivost

 V teh letih sva s Susanne večino časa potovala po podeželju, ker sva bila v okrajni in območni službi. V vaseh, ki sva jih obiskala, sva se srečala z veliko težkimi in nenavadnimi okoliščinami. V majhnih domovih s slamnato streho je bilo komaj dovolj prostora, da se človek uleže. Nehal sem šteti, kolikokrat sem se z glavo udaril v podboj, ko sem šel skozi majhna vrata. Umivala sva se z vodo, ki sva jo zajela iz potokov in rek. Ponoči sva brala ob svečah. Kuhala sva na oglju. To naju ni tako motilo, ker sva na to gledala kot na pravo misijonarsko življenje. Zato sva tudi prišla tja. Čutila sva, da opravljava zelo razburljivo in pomembno delo za Jehova.

 Ko sva tam živela z družinami Jehovovih prič, sva začela ceniti stvari, ki se jih zlahka jemlje za samoumevne: hrano, vodo, obleko in streho nad glavo. (1. Timoteju 6:8) Vse ostalo je bonus. To preprosto resnico imava vedno v mislih.

 Čeprav se nisva nikoli spoprijemala s tako hudimi težavami kot apostol Pavel, sva včasih na potovanjih imela občutek, da so preizkušeni najini motivi in vera. Morala sva potovati po cestah, ki so bile v zelo slabem stanju ali pa jih skoraj ni bilo. Ko sva potovala po cestah, polnih kamnov, naju je močno premetavalo. Včasih se je najino vozilo pogreznilo v globok pesek. V deževnem obdobju leta sva pogosto obtičala v globokem in lepljivem blatu. Nekoč se je zgodilo, da sva v enem celem dnevu potovanja prevozila samo 70 kilometrov in morala 12-krat izkopati svoje vozilo.

 Vendar se nikoli nisva počutila bližje Jehovu kot takrat, ko sva v džungli služila v težkih okoliščinah. Naučila sva se, da lahko z Jehovovo pomočjo tudi takrat, ko ne moreva spremeniti težkih okoliščin, zdrživa, ne da bi pri tem izgubila veselje. Susanne nima rada življenja na prostem in ni pustolovski tip, vendar se nad izzivi najinega misijonarskega življenja ni nikoli pritoževala. Ti časi so nama res ostali v spominu. Bili so veseli, polni blagoslovov, prav tako pa sva se veliko naučila.

 Medtem ko sva bila v Zairu, sem bil večkrat aretiran. Enkrat sem bil po krivem obtožen, da sem nezakonito preprodajal diamante. Seveda sva bila zaradi tega zelo v skrbeh, ampak rekla sva si: »Če Jehova želi, da izpolniva svojo nalogo, nama bo pomagal.« In res nama je!

Še naprej vztrajava

 Leta 1981 sva bila povabljena, da služiva v podružnici v Kinšasi. Eno leto prej smo bile Jehovove priče spet pravno priznane. Bratje so kupili zemljišče, da bi lahko povečali prostore podružničnega urada. Nato je nepričakovano marca 1986 predsednik države podpisal odlok, ki je prepovedoval delo Jehovovih prič. Gradnja podružnice se je ustavila in kmalu je večina misijonarjev zapustila državo.

 Midva pa sva lahko ostala malo dlje časa. Oznanjevala sva, kolikor sva le lahko, čeprav sva vedela, da naju stalno opazujejo. Kljub temu da sva bila previdna, so me aretirali med vodenjem svetopisemskega tečaja. Zaprli so me v veliko, ječi podobno sobo, v kateri se je gnetlo zapornikov. Smrdelo je, bilo je vroče, temno in zadušljivo. Edini vir svetlobe in svežega zraka je bila majhna odprtina visoko v zidu. Nekaj zapornikov me je prijelo in odpeljalo k svojemu samooklicanemu šefu. »Zapoj našo državno himno!« je zapovedal. »Ne poznam je,« sem odgovoril. »Pa zapoj svojo državno himno!« so rekli. Rekel sem: »Tudi te ne poznam.« Nato me je prisilil, da ob steni stojim okoli 45 minut. Čez nekaj časa so krajevni bratje uspeli izpogajati moj izpust.

 Jasno nama je bilo, da se situacija v državi ne bo izboljšala, in kmalu zatem sva bila dodeljena v Zambijo. Ko sva prečkala mejo, sva imela mešane občutke – čutila sva hkrati žalost in olajšanje. Razmišljala sva o tem, kaj vse sva v 18 letih doživela na najini dodelitvi, in o zvestih misijonarjih ter lokalnih bratih in sestrah. Čeprav je bilo življenje na trenutke zelo stresno, sva čutila, da naju Jehova zelo blagoslavlja. Vedela sva, da nama je ves čas stal ob strani. Naučila sva se svahili in francoščino, Susanne pa tudi malo jezika lingala. Na oznanjevanju sva imela dobre rezultate. Več kot 130 ljudem sva pomagala do krsta. Bila sva zelo vesela, da sva lahko sodelovala pri začetkih oznanjevanja v tej državi. Delo, ki se je takrat opravljalo, je bilo temelj za to, da je v prihodnosti še več ljudi lahko spoznalo resnico. In res jih je zelo veliko prišlo v resnico! Leta 1993 je vrhovno sodišče preklicalo prepoved Jehovovih prič iz leta 1986. Danes je v Kongu več kot 240.000 oznanjevalcev.

 Odkar sva v Zambiji, se je zgradila nova podružnica. Kasneje pa so se zraven dogradile še dodatne stavbe. Sedaj je tukaj trikrat toliko dejavnih oznanjevalcev, kot jih je bilo ob najinem prihodu leta 1987.

 Torej, kaj se je zgodilo z mladim bratom, ki naj ne bi niti en mesec zdržal v polnočasni službi? Z Jehovovim blagoslovom in podporo moje drage žene Susanne mi sedaj teče že 65. leto čudovite polnočasne službe. Izkusil in spoznal sem, »da je Jehova dober«! (Psalm 34:8)

 S Susanne veva, da nisva nič posebnega, samo trudila sva se po svojih najboljših močeh ostati zvesta svoji obljubi, ki sva jo izrekla ob posvetitvi. Zaupava, da nama bo Jehova še naprej pomagal, da ne bova »izmed tistih, ki se umikajo [...], ampak izmed tistih, ki verujejo in tako ohranijo svoje življenje«. (Hebrejcem 10:39)

 Oglejte si videoposnetek Dayrell in Susanne Sharp: Jehovu sva obljubila, da mu bova služila iz vse duše.