Odraščal sem na avstralskem podeželju. Starši in stari starši so spoznali resnico v 50. letih prejšnjega stoletja. Pri šestih letih sem začel oznanjevati, pri trinajstih pa sem se krstil. Med šolskimi počitnicami sem pogosto pomožno pioniral. Rad sem imel Jehova in mu želel večno služiti.

 Ko sem jih imel 15, so moji učitelji opazili, da sem pri športih zelo dober. Zato sta mi 2 predstavnika profesionalne ekipe v ragbiju ponudila športno štipendijo. Misel, da bi postal ragbijska zvezda, mi je bila zelo privlačna, ampak svoje življenje sem že posvetil Jehovu. Oče mi je predlagal, da razmislim o posvetitvi Jehovu, preden se odločim, ali bom izbral športno kariero. Naredil sem tako, kot mi je rekel oče. Ugotovil sem, da ne morem sedeti na dveh stolih, zato sem ponudbo zavrnil. Čez nekaj mesecev mi je Avstralski inštitut za šport v Canberri ponudil štipendijo za maratonskega tekača. Tako bi dobil priložnost, da bi zastopal Avstralijo na igrah Commonwealtha ali olimpijskih igrah. Tudi zdaj sem si močno želel, da se držim svoje obljube Bogu, ki sem ga imel zelo rad. Zato je bil moj odgovor ne.

 Malo kasneje sem končal šolo in začel pionirati. To je bil moj cilj že nekaj časa. Ker pa se je moja družina težko prebijala iz meseca v mesec, sem nehal pionirati. Zaposlil sem se za polni delovni čas kot voznik kmetijske mehanizacije. Bil sem v poznih najstniških letih in sem živel na svojem. Moje čaščenje Boga je hitro postalo mehanično – zgolj rutinsko. Zato sem bil potrt in sem duhovno oslabel. Bil sem nespameten in se začel družiti z ljudmi, ki so preveč pili in živeli nemoralno. Hotel sem jih posnemati. Zaradi trenutnih užitkov sem zanemaril svoj odnos z Jehovom.

 Moral sem spet dati Jehova na prvo mesto, zato sem se preselil v drugo mesto, daleč stran od moje prejšnje družbe. Zbližal sem se z Jehovom in naredil načrte, da bi spet začel pionirati. Nato pa sem spoznal Leann McSharry, sramežljivo podeželsko dekle, ki je že pionirala, in postala sva prijatelja. Odprto sva govorila o svojih ciljih in tudi o misijonarski službi. Poročila sva se leta 1993. Oba sva želela, da naju v življenju usmerja Jehova.

Prizadevanje za cilje

 Še istega leta sem se pridružil Leann pri pionirski službi. Odločena sva bila, da bova živela preprosto in da si ne bova nakopala dolgov. Zato sva kupila staro stanovanjsko prikolico, da bi lahko v njej živela. Šest let sva se selila, kamor naju je poslala Jehovova organizacija, in se preživljala s priložnostnimi deli. Sodelovala sva z manjšimi občinami v oddaljenih, prostranih, ravnih in sušnih območjih v Queenslandu. Pogosto sva kampirala v odročnih krajih in organizirala shode v goščavi ali v kakšnem lokalnem objektu. Bila sva vesela. Še vedno pa sva se spraševala: Ali lahko narediva še več za Jehova? Kmalu sva dobila odgovor.

 Jehovova organizacija naju je povabila, da se preseliva v drugo državo kot misijonarja. Mislila sva, da nisva primerna za to nalogo in da ji ne bova kos. Dvomila sva, da bi lahko bila dobra misijonarja brez šole Gilead. Rada sva imela oznanjevanje, ampak ker nisva imela veliko svetopisemskih tečajev na oddaljenih področjih, se nisva imela za dobra učitelja.

 Svoje pomisleke sva zaupala bratu Maxu Lloydu, ki je služil v podružničnemu odboru. a Zagotovil nama je, da naju lahko Jehova usposobi za kar koli, če se mu dava na razpolago kljub svojim občutkom. Po tej očetovski spodbudi sva z veseljem sprejela dodelitev na Šrilanki.

Zahtevna dodelitev

 Leta 1999 sva prispela v Kolombo, glavno mesto Šrilanke. Popolno nasprotje mirnega življenja na avstralskem podeželju! Tukaj sva se srečala z državljansko vojno, revščino, prenaseljenostjo, berači in jeziki, ki se jih je težko naučiti. Na Šrilanki pa so se skrivale tudi prave dragocenosti – to so bili naši krasni bratje in sestre in veliko število ponižnih ljudi, ki pa Jehova še niso poznali.

 Bila sva dodeljena v Kandy, mesto, ki je zgrajeno na slikoviti planoti. Obdajajo ga plantaže čajevca in deževni gozdovi. Znano je po številnih budističnih templjih. Le malo tamkajšnjih prebivalcev pozna svojega ljubečega Stvarnika. Najina občina je bila sestavljena iz bratov in sester, ki so govorili singalščino in tamilščino. Shodi so potekali v obeh jezikih. Težko se je bilo učiti singalščino, ampak občina in svetopisemski učenci so cenili najin trud, in to celo kljub najinim smešnim napakam!

 Jezik pa nama ni bil največji izziv. Prvič v življenju sva se srečala z brutalnim nasprotovanjem resnici. Enkrat je mene in še enega brata obkolila jezna drhal. Nekateri so nama sežgali literaturo, drugi pa so naju brcali in tepli. Med to grozljivo preizkušnjo sva Jehova prosila za mir in da se naju spomni, če bi morala umreti. Na srečo se je drhal umaknila. Ko sva odhajala iz vasi, sva se kar tresla. Jehovu sva se zahvaljevala, da naju je zaščitil.

 Čez čas sva na Šrilanko začela gledati kot na svoj dom. Resda je vojna razdelila prebivalce. Vendar sva bila vesela, ko sva videla, da je Jehova v svojo enotno družino pritegnil ljudi, ki so bili lačni resnice. Imava veliko prijetnih spominov na ta čudoviti otok. Po samo dveh letih pa so oblasti podlegle pritisku verskih voditeljev in večina misijonarjev je morala zapustiti državo.

 Naslednji tedni so bili za naju nemirni in stresni. Spraševala sva se, kje bova končala. Vodstveni organ naju je dodelil v Papuo Novo Gvinejo. Septembra 2001 sva prispela v glavno mesto Port Moresby.

Papua Nova Gvineja – dežela nepričakovanega

 Čeprav je Papua Nova Gvineja najbližja soseda Avstralije, sta vsakodnevno življenje in kultura zelo drugačna. Spet sva se morala prilagoditi. Naučila sva se jezika tok pisin, ki je najbolj razširjen jezik v državi z več kot 800 jeziki!

 Po treh letih bivanja v mestu Popondetta sva bila dodeljena v okrajno službo. Nikoli si nisva niti predstavljala, da bova kdaj služila Jehovu na takšen način. Vedno sem občudoval vodstvo, zrelost in učiteljske sposobnosti potujočih nadzornikov, ampak nisem se počutil sposobnega, da bi bil sam v tej vlogi. Moja želja je bila vedno, da bi bil misijonar. Da bi služil kot potujoči nadzornik, mi ni padlo niti na pamet! Še danes sem presenečen, da mi je Jehova zaupal takšno nalogo!

 V mestih, ki sva jih obiskala, sva ponavadi imela elektriko, vodo in sobo s posteljo. Na podeželju pa tega pogosto nisva imela. Spala sva v majhnih kolibah, kuhala zunaj na ognju in se umivala v potokih in rekah. Če pa so bili v bližini krokodili, sva zajela vodo z vedrom in se umivala zadaj za kolibo.

 Ta naloga je od naju zahtevala veliko več fizične zdržljivosti kot kdaj koli prej. Ampak nekaj sva bila prepričana: Če bova upoštevala besede »Pojdi z močjo, ki jo imaš«, bo Jehova najino pot naredil uspešno. (Sodniki 6:14) Veliko občin in skupin, ki sva jih morala obiskati, je bilo na težko dostopnih krajih. Bile so razmetane po težko prehodnih deževnih gozdovih, obalnih močvirjih ali po zahtevnih gorskih terenih. Potovala sva z vozili na štirikolesni pogon, čolni in letali. Pogosto pa sva do bratov in sester šla kar peš. b

 Da bi obiskala neko občino blizu indonezijske meje, sva se peljala več kot 350 kilometrov. Večina cest je bila neutrjenih. Na tej poti sva več kot 200-krat prečkala potočke in reke, na katerih mostov skoraj ni bilo. Skozi leta sva veliko ur porabila samo za to, da sva kopala in porivala avto ven iz globokega, lepljivega blata. Končno sva dosegla naše brate in sestre, ki so naju pričakali z velikim nasmehom in hrano v loncu.

 Ko smo z majhnim enomotornim letalom odleteli visoko v gore, je pilot moral pogosto najti luknjo v oblakih, da je lahko videl pristajalno stezo. Čez njo je moral leteti tako nizko, da bi videl, ali so na njej živali ali otroci. Nato smo se pripravili na pristanek na blatni, luknjasti pristajalni stezi. Nahajala se je na nevarnem mestu na vrhu več kot 2100 metrov visoke gore. Včasih smo iz oddaljenih vasi vzleteli s pristajalne steze, ki se je končala s prepadom. c

 Hodili smo po strmih gorskih poteh ali po obalnih močvirnatih območjih v vročini in vlagi. Nahrbtnike smo napolnili z literaturo in osnovnimi potrebščinami. Ker sva bila v družbi zvestih bratov in sester, so bila takšna potovanja dragocena priložnost za izgrajujoče pogovore in veliko smeha.

 Upoštevala sva besede apostola Pavla, ki so zapisane v 1. Tesaloničanom 2:8: »Ker smo vam torej iz vsega srca naklonjeni, smo vam bili pripravljeni dati [...] svoje življenje – tako zelo ste se nam priljubili.« Enako pa so bili bratje in sestre pripravljeni narediti za naju – celo so bili pripravljeni žrtvovati življenje, da bi naju zaščitili pred oboroženimi tolpami. Enkrat se je zgodilo, da je Leann grozil moški z mačeto. Ker sem bil na drugem koncu vasi, ji nisem mogel pomagati. Eden od bratov se je hitro postavil med Leann in tega moškega. Ker so drugi bratje uspeli ustaviti jeznega moškega, je brat utrpel samo nekaj manjših poškodb. Bratom in sestram v državi, kjer je vladala vse večja anarhija, sva želela duhovno pomagati in Jehova naju je podpiral.

 Ker je v Papui Novi Gvineji slaba zdravstvena oskrba, nama ni bilo lahko dobro skrbeti za svoje zdravje. Leta 2010 je Leann staknila življenjsko nevarno bakterijsko okužbo, zato sva morala odleteti v Avstralijo na nujno zdravljenje. Z Jehovovo pomočjo sva ostala mirna. Zdravnikom je uspelo najti učinkovit antibiotik. Eden od zdravnikov je rekel: »Vidva delata za Boga, zdaj pa on dela za vaju.« Veliko mesecev kasneje sva se vrnila na najino dodelitev.

Doma naju je čakalo veliko dela

 Leann se je morala zaradi zdravljenja še kakšno leto vračati v Avstralijo. Nazadnje so nama leta 2012 v podružnici rekli, naj zaradi zdravstvenih razlogov ostaneva v Avstraliji. Ker sva bila odsotna toliko let, najina največja težava ni bila fizično okrevanje, ampak to, da se v duševnem in čustvenem pogledu prilagodiva življenju v Avstraliji. Z veliko žalostjo sva zapustila dodelitev in duhovno družino, ki sva ju imela tako rada. Imela sva občutek, da nisva uspešna in da za Jehova nisva več uporabna. Ker naju tako dolgo ni bilo, se v Avstraliji nisva več počutila kot doma. V tistem času ne bi zmogla brez podpore duhovne družine.

 Ko se je Leann pozdravila, sva služila južno od Sydneyja, v mestu Wollongong v zvezni državi Novi Južni Wales. Približno leto za tem sva bila navdušena, ko sva prejela vabilo za Biblijsko šolo za krščanske zakonske pare (zdaj je to Šola za oznanjevalce Kraljestva). Avstralazijska podružnica naju je nato poslala v okrajno službo. Nekaj let sva obiskovala občine in skupine v živahnih mestih, oddaljenih puščavskih krajih in ribiških vaseh. Najina trenutna dodelitev zajema sušna območja severozahodnega dela Avstralije in celotni Vzhodni Timor.

 Ob strani mi je ves čas stala moja ljubeča žena, ki je bila vedno osredotočena na služenje Jehovu. Boljše žene ne bi mogel imeti, je dragoceno darilo od Jehova. Leann ni nikoli nasprotovala nobeni dodelitvi, ne glede na to, kako težke ali neugodne so bile okoliščine. Ko jo kdo vpraša, kako se spoprijema z izzivi, reče: »Navado imam, da vse povem Jehovu.« Potem med branjem Svetega pisma dovoli Jehovu, da jo pouči, kako bi bilo najboljše razmišljati, čutiti ali ravnati.

 Nisem se odločil za kariero športnika, ampak sem raje Jehovu dovolil, da me je usmerjal v življenju. Tega nisem nikoli obžaloval. Sam sem se prepričal, da nas Jehova lahko usposobi, da opravimo vse, kar želi, če le sprejmemo nalogo. Naučil sem se, da se je treba težav, izzivov in odločitev lotiti z molitvijo. Prav je, da Jehova vsak dan prosimo za modrost in svetega duha. Naš ljubeči oče Jehova naju je nagradil z življenjem, polnim blagoslovov. Komaj čakava, da vidiva, kaj bo še dosegel z »lončenimi posodami«, kot sva midva. (2. Korinčanom 4:7)