Leta 1976 sta našo družino obiskala teta in stric. Za ta posebni obisk smo še danes zelo hvaležni. V tistem obdobju je moj stric preučeval Sveto pismo z Jehovovimi pričami. O tem, kar se je naučil, je zdaj govoril z mojimi starši. Najprej jim je omenil, kaj je Jezus rekel o verskih voditeljih iz tistega časa, kot to beremo v 23. poglavju Matejevega evangelija. Potem pa je izpostavil, kako so verski voditelji iz Jezusovega časa podobni današnjim. Moja mama, ki je bila predana katoličanka, je bila presenečena, da je Jezus tako odkrito obsodil verske voditelje. Zato se je odločila, da se sama prepriča, kaj o tem pravi Sveto pismo.

 Živeli smo v Litvi, ki je bila takrat del Sovjetske zveze. Verska svoboda je bila zelo omejena, zato je zelo malo ljudi imelo Sveto pismo. Da bi moja mama ugotovila, kaj je resnica, si je Sveto pismo izposodila iz neke cerkve. Tako je lahko na lastne oči prebrala, da je Jezus verske voditelje res obsodil kot hinavce. To je v njej vzbudilo željo, da bi izvedela še več o tem, kaj uči Sveto pismo. Zato ji je Priča, s katero je preučeval moj stric, priskrbela nekaj literature.

 Kmalu smo kot družina začeli obiskovati shode Jehovovih prič. Takrat je bilo njihovo delo prepovedano, zato je vsak shod potekal na drugi lokaciji, včasih tudi v bližnjem gozdu. Moja mama, jaz in moja sestra dvojčica, Danguolė, smo se kot Priče krstili leta 1978. S sestro sva bila takrat stara 15 let. Moj oče se je krstil nekaj let kasneje.

Jehova poskrbi za izhod iz preizkušenj v moji mladosti

 En mesec po krstu sva z Danguolė v šoli doživela preganjanje. V šolski dvorani je potekal poseben dogodek, na katerem se je pela himna Sovjetske zveze. Zaradi krščanske nevtralnosti s sestro med petjem nisva vstala, kar so učiteljice opazile in povedale ravnatelju. Ravnatelj pa je obvestil tajno policijo KGB, ki je kmalu pozvonila na naša vrata in nas zaslišala.

 Z Danguolė sva morala stalno prenašati tudi pritisk ateistične propagande. Na primer, ko sva bila stara 16 let, smo v šoli morali napisati esej z naslovom »Zakaj ne verjamem v Boga«. Ker se z naslovom nisem strinjal, sem samo napisal »Verjamem v Boga«. Ko je učiteljica to videla na moji mizi, se je razjezila in zavpila: »Potem pa napiši, zakaj verjameš.« Bil sem vesel, da sem lahko pisal o svojih prepričanjih, in tudi moja sestra je začela pisati o tem, kar verjame. Ampak nisva bila edina. Ko sta dve sošolki videli, kaj piševa, sta tudi oni začeli pisati o tem, zakaj verjameta v Boga. To je samo eden od mnogih primerov, ko sem videl, kako lahko Jehova poskrbi za izhod iz preizkušnje. (1. Korinčanom 10:13)

 Odgovorni bratje so nam za en mesec posodili knjigo Od izgubljenega do zopet pridobljenega raja, ki so jo izdale Jehovove priče. Kolikor vem, je bilo takrat v Litvi mogoče štiri ali pet izvodov te knjige. Z Danguolė sva si rekla: »Ko bi le lahko obdržali to knjigo!« Ker to ni bilo možno, sva jo ročno prepisala. Oh, kako so naju roke bolele! Ampak bila sva presrečna, ker sva si lahko z vsebino te knjige krepila vero.

 Leta 1982, ko sem bil star 19 let, so me obsodili na dve leti zaporne kazni, ker se nisem želel pridružiti vojski. Življenje v zaporu, kjer sem bil obkrožen s kriminalci, je bilo zame velik izziv. Ampak hvaležen sem, da sem se lahko občasno srečal z enim bratom, ki je bil prav tako zaprt v istem zaporu. Svojo kazen sem odslužil leta 1984. Ampak to ni bila moja zadnja izkušnja z zaporom.

Jehova mi da zvesto ženo

 Potem ko sem bil izpuščen iz zapora, sem spoznal Lidijo, lepo in duhovno sestro iz Ukrajine. Poročila sva se in Lidija se je preselila k meni v Litvo. Lidija je bila vzgojena v družini Jehovovih prič, zato je tudi ona v šoli doživljala hudo preganjanje. Kaj ji je pomagalo ostati zvesta? Premišljevala je o doživetjih bratov in sester, ki so bili v nacističnih koncentracijskih taboriščih ali v pregnanstvu v Sibiriji.

 V 80. letih prejšnjega stoletja je bilo delo Jehovovih prič v Litvi še vedno prepovedano. Kako smo lahko potem organizirali zborovanja? Odlična priložnost za to so bile poroke Jehovovih prič. V ta namen smo izkoristili tudi najino poroko in organizirali dvodnevno zborovanje. Poleg poročnega slavja smo poslušali številne govore, peli pesmi in si celo ogledali štiri zaigrane svetopisemske drame. Če se prav spomnim, je bilo prisotnih približno 450 ljudi. Med njimi so bili najini sorodniki iz celotne Sovjetske zveze in celo nepovabljeni agenti KGB-ja, ki so jih nekateri naši bratje prepoznali.

Spet na zatožni klopi

 Oblasti so z zapiranjem bratov in sester želeli doseči, da bi prevzeli ideologijo Sovjetske zveze. Če se kdo po prvi kazni ni »spametoval«, so ga včasih spet obsodili. Tako sem se manj kot eno leto po poroki spet znašel na zatožni klopi. Medtem ko sem bil jaz na sodišču, je bila Lidija zaradi nosečnosti v bližnji bolnišnici. Niso mi dovolili, da bi jo obiskal. Ampak vseeno sem izkoristil odmor med sojenjem in odšel do nje. Stopil sem pod njeno okno in na kratko sva si izmenjala nekaj spodbud. To so bili dragoceni trenutki, saj sem bil kasneje tega dne obsojen na tri leta zapora.

 Na žalost je imela Lidija dva dni kasneje spontani splav. Zaradi tega se ji je paralo srce. To obdobje pa je bilo še težje, ker se je morala privajati na življenje v Litvi. Živela je pri mojih starših, ki so bolj malo govorili ukrajinsko oziroma rusko, jezika, ki ju je govorila Lidija. Sta pa zelo lepo skrbela za njo in jo čustveno podpirala. V tem težkem obdobju ji je pomagalo tudi to, da se je popolnoma zanašala na Jehova.

Jehova še naprej skrbi za izhod iz preizkušenj

 Med prestajanjem kazni mi je zelo pomagalo to, kar sem se naučil, ko sem prestajal svojo prvo kazen. Razumel sem na primer, kako pomembno je oznanjevanje. Zato sem priložnost izkoristil že, ko so me prevažali v zapor. Zapornike so običajno prevažali v prenatrpanih vozilih in vlakih. Včasih so v prostor, ki je bil namenjen petim ali šestim ljudem, natlačili tudi 15 do 20 ljudi. Ko so tako prevažali tudi mene, sem izkoristil priložnost in oznanjeval sozapornikom. Povedal sem jim, da sem zaprt zaradi nevtralnosti, in jim pojasnil, zakaj ne želim sodelovati v vojnah in se vmešavati v politiko. Poleg tega sem jim povedal, zakaj se mi zdi razumno verjeti v Boga.

 Kazen sem prestajal v zaporu v kraju Marijampolė. a V njem je bilo zaprtih približno 2000 hudih kriminalcev. Kolikor mi je znano, sem bil edina Priča v zaporu. Zaporniki so si pogosto grozili, se pretepali in včasih je prišlo tudi do kakšnega umora. Jaz sem jo kar dobro odnesel, saj sem bil hudo pretepen samo enkrat. Kljub tem težkim razmeram sem se trudil spodbujati potrte in biti sočuten. In sočutja je v tem kraju res primanjkovalo.

 Kot če to ne bi bilo dovolj, so agenti KGB-ja nad nami izvajali psihični pritisk. Nekako so vedeli za zasebne pogovore moje družine. Nato so mi govorili, o čem se moji domači pogovarjajo, pri tem pa so izkrivili njihove besede. S tem so želeli dati vtis, da se prepirajo in da niso enotni. Temu sicer nisem nikoli verjel, ampak kakšna je bila dejansko resnica, sem lahko izvedel šele, ko sem prišel iz zapora. (Matej 10:16)

 Neka sestra je imela soseda, s katerim se je dobro razumela in je bil paznik v zaporu, kjer sem prestajal kazen. Prosila ga je, naj mi na skrivaj prinese Sveto pismo v ruščini. In res je to naredil. Ponoči sem na listke prepisoval po nekaj vrstic iz Jezusovega govora na gori. Tako sem lahko večkrat med delom, ko me ni nihče opazoval, prebiral te vrstice. Sčasoma sem znal na pamet celoten Jezusov govor na gori v ruščini, čeprav to ni moj materni jezik. Nazadnje so pazniki našli Sveto pismo in mi ga zasegli. Ampak prepozno. Jezusove besede so bile že zasidrane v mojem umu in srcu.

 Neizmerno hvaležen sem tudi svoji ženi Lidiji. Skoraj vsak dan mi je poslala spodbudno pismo. Jaz pa sem ji smel pisati samo dvakrat na mesec. Ampak Lidija mi je povedala, da so ji moja pisma zagotovila tri pomembne stvari: da sem živ, da sem zvest Jehovu in da jo imam še vedno zelo rad.

Jehova odgovori na moje molitve

 Nekega dne je v zaporu prišlo do upora. Skupina zapornikov ni hotela več delati, dokler uprava zapora vsaj nekoliko ne izboljša delovnih pogojev. Seveda so bili za to strogo kaznovani. Nato je uprava mene in nekatere druge zapornike obvestila, da bomo od zdaj naprej mi opravljali delo, ki so ga prej opravljali ti uporniki.

 Znašel sem se med dvema ognjema. Če bi delo zavrnil, bi tudi jaz bil strogo kaznovan. Če pa bi ga sprejel, bi zaporniki name gledali kot na izdajalca in bi se hoteli maščevati. To pa je pogosto pomenilo, da so te pretepli ali zabodli do smrti. Bil sem pod hudim pritiskom in nisem vedel, kaj naj naredim. (2. kroniška 20:12) Zato sem nenehno rotil Jehova, naj mi pomaga.

 Nepričakovano je neki zapornik iz skupine, v kateri sem delal, meni in drugim sodelavcem predlagal, da gremo do delovodja. S tem zapornikom si nisva bila blizu, bila sva samo sodelavca. Kljub temu je zahteval, da me ne premestijo. Med njim in delovodjem je prišlo do hudega prepira. Na koncu nas je delovodja, ki se nikoli ni premaknil niti za milimeter, nagnal iz svoje pisarne in mi dovolil, da ostanem na svojem prvotnem delovnem mestu. Kakšno olajšanje! (2. Petrovo 2:9) V vseh svojih letih v zaporu nisem nikoli videl, da bi se kak zapornik tako goreče zavzel za sozapornika. Očitno je bilo, da je Jehova odgovoril na moje molitve. Iz tega sem se naučil, da lahko Jehova uporabi kogar koli, da nam pomaga.

Jehova tudi za Lidijo poskrbi za izhod iz preizkušenj

 Kako pa je bilo z Lidijo, medtem ko sem bil v zaporu? Morala si je najti službo. Ampak ker sem bil jaz v zaporu, je večina delodajalcev ni želela zaposliti zaradi strahu pred KGB-jem. Na koncu ji je le uspelo najti službo – 12 ur na dan je morala skrbeti za 30 otrok. Delo je bilo zelo naporno, ampak Jehova ji je dal moč, da je zdržala. Tudi bratje in sestre so ji bili v podporo. S celotne Litve so jo obiskovali, da bi jo tolažili, ji delali družbo in ji prinašali literaturo v ruščini. Nekateri od njih so celo živeli na stotine kilometrov stran. Lidija res ni bila nikoli sama.

Služimo Jehovu kot družina

 Ko sem prišel iz zapora, sem pomagal organizirati prevajanje publikacij v litovščino. Ampak to smo morali delati na skrivaj. Nekaj let kasneje je Sovjetska zveza razpadla in naša dejavnost v Litvi je bila pravno priznana. Sčasoma je bila ustanovljena uradna prevajalska pisarna za prevajanje publikacij v litovščino. Tudi jaz sem pet let pomagal pri prevajanju. Čeprav smo živeli več kot uro in pol stran, sem se vsak teden z veseljem vozil tja.

 Avgusta 1997 sva bila z Lidijo povabljena, da služiva v podružničnem uradu Jehovovih prič v Litvi. Bila sva presrečna! Takrat sva že imela dve hčerki – devetletno Oksano in petletno Svajūnė. V treh dneh smo se morali preseliti v stanovanje blizu podružničnega urada in Oksano vpisati v šolo.

 Kako nama je uspelo skrbeti za hčerki, obenem pa opravljati delo v podružnici? Jaz sem vsako jutro šel v podružnico, Lidija pa se mi je pridružila, ko sta punci odšli v šolo. Kasneje v dnevu se je vrnila domov, še preden sta punci prišli iz šole. Tako sta se doma vedno počutili prijetno.

 Petkovi večeri so bili za našo družino posebni. Skupaj smo kuhali, čistili, imeli družinsko čaščenje in se zabavali. Radi smo hodili tudi v hribe in na morje. Obiskovali smo tudi druge podružnične urade po Evropi. Tako sta lahko najini hčerki uživali v Jehovovem stvarstvu in v družbi mednarodne bratovščine. Zelo sva ponosna nanju. Obe sta začeli redno pionirati pri 15 letih. Danes Oksana in njen mož Jean-Benoit delata v dislocirani prevajalski pisarni v Litvi. Svajūnė in njen mož Nicolas pa služita v francoskem podružničnem uradu Jehovovih prič.

 Z Lidijo sva »eno« predvsem zato, ker nama je služenje Jehovu najpomembnejše v življenju. (Efežanom 5:31; Pridigar 4:12) Res je, da so z vseh strani pritiskali na naju in sva več let doživljala preganjanje. Ampak kot se je izrazil apostol Pavel, nisva bila nikoli zapuščena ali stisnjena v kot. (2. Korinčanom 4:8, 9) Jehova je vedno znova poskrbel za izhod iz preizkušenj. In prepričana sva, da bo tako delal še naprej.