Cecil je bil ponižen brat, ki se je res zanimal za druge. Njegov zgled ter zgled moje mame in drugih zvestih bratov in sester v občini je v meni vzbudil željo, da bi delal oziroma Jehovu dal najboljše. (Filipljanom 2:13) Naj vam povem svojo zgodbo.

Za zgled mi je bila mamina gorečnost

 Rodil sem se leta 1943. Moji starši so imeli kmetijo blizu obalnega mesta Bundaberg v Queenslandu v Avstraliji, na območju, kjer se goji sladkorni trs. Domačini so imeli navado, da se ob sobotah zvečer družijo v mestu. Ob eni takšni priložnosti leta 1939 sta moja starša srečala dva pionirja (polnočasna služabnika Jehovovih prič), ki sta z njima govorila o Svetem pismu. To, kar sta se naučila, jima je seglo v srce in čez čas sta postala Jehovovi priči. Zato sva s sestro Jean odraščala v krščanskem domu. Žal se je oče doma tragično ponesrečil in umrl. Star sem bil komaj sedem let in njegova smrt me je zelo pretresla. Še vedno se ga spominjam kot delovnega človeka, ki je imel dober smisel za humor. Zelo hrepenim po tem, da ga bom videl, ko bo vstal od mrtvih, in ga bom lahko bolje spoznal! (Apostolska dela 24:15)

 Mama je bila prijazna in razumna ženska. Moji sestri in meni je dovolila, da poveva, kaj nama je všeč in kaj ni. Vendar ko se je šlo za svetopisemska načela in čaščenje Jehova, ni popuščala. Redno smo obiskovali krščanske shode. Mama naju je opozarjala, naj se po šoli ne druživa preveč z otroki, ki niso Priče. (1. Korinčanom 15:33) Zdaj, ko gledam nazaj, res cenim njeno trdno stališče.

 Mama je tudi goreče oznanjevala Božje kraljestvo in pogosto služila kot ferialni pionir (zdaj se imenuje pomožni pionir). Spomnim se, da je na več kot 50 naslovov redno dostavljala reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Tudi ko je bila že starejša in slabotna, je še vedno zelo skrbela za tiste, ki so se zanimali za resnico. Ker je imela rada druge, še posebej svoja otroka, sva jo tudi midva imela rada in jo skušala posnemati. Leta 1958 sem pri 14 letih svoje življenje posvetil Jehovu in se krstil.

Spodbujala me je dobra družba

 Kmalu zatem se je krstil tudi Rudolf, ki je bil v naši občini in je bil star malo več kot 20 let. V Avstralijo se je priselil iz Nemčije. Ob sobotah zjutraj sva z Rudolfom pogosto oznanjevala ljudem, ki so sedeli v svojih avtih, medtem ko so njihovi družinski člani nakupovali v trgovini.

 Rudolf je bil goreč brat in me je povabil, da bi med šolskimi počitnicami oba bila ferialna pionirja. Tako sva enkrat šest tednov preživela v mestu Gladstone, približno 190 km severno od Bundaberga. Ker se je ljubeče zanimal zame in ker me je oznanjevanje med počitnicami osrečevalo, se je v meni vnela želja, da bi postal redni pionir. Pri 16 sem dosegel ta cilj in se odločil, da bom vse življenje polnočasno služil Jehovu.

 Moja prva pionirska dodelitev je bila v obalnem mestu Mackay, severno od Bundaberga in nedaleč stran od Velikega koralnega grebena. Približno leto kasneje, pri sedemnajstih, sem bil postavljen za posebnega pionirja a v avstralski divjini, ki je redko poseljena. Moj pionirski sodelavec je bil maziljeni brat Bennett (Ben) Brickell, ki je bil več kot 30 let starejši od mene. b Kakšna čast je bila sodelovati s tem dolgoletnim pionirjem, ki je med mnogimi veljal za pionirja med pionirji!

 Oznanjevala sva v regiji v severozahodnem Queenslandu, ki meji na Karpentarijski zaliv. Takrat sva bila z Benom edini Jehovovi priči na tem redko poseljenem območju. Včasih sva se več ur vozila od ene hiše do druge. Med vožnjo po teh dolgih prašnih poteh mi je Ben pogosto pripovedoval o svojih preteklih doživetjih na oznanjevanju. Med drugim mi je govoril o tem, kako so oznanjevali z avtomobili z ozvočenjem c med drugo svetovno vojno, ko je bilo delo Jehovovih prič v Avstraliji prepovedano.

 Po celodnevnem oznanjevanju sva čez noč taborila na primernem kraju blizu ceste. d Da bi si pripravila večerjo, sva nabrala nekaj lesa in zakurila ogenj. Moja postelja je bila narejena iz vodoodporne podloge, odej in vzglavnika. Spomnim se, kako sem občudoval Jehova, ko sem na nočnem nebu jasno videl zvezde, saj v bližini ni bilo nobene umetne svetlobe.

 Na tem oddaljenem območju je nevarno, če se ti pokvari avto. Nekoč se nama je zlomila os. Bilo je vroče in nisva imela veliko vode. Ben je na avtoštop odšel v Cloncurry, da bi našel nadomestno os, jaz pa sem pri avtu ostal tri dni. Vsak dan je šlo mimo nekaj avtov in vozniki so mi prijazno dali nekaj vode. Neki moški mi je dal obrabljeno knjigo. Rekel mi je: »Preberi si tole, kolega. Mogoče ti bo pomagalo.« Na moje presenečenje je knjiga, ki je sicer ni izdala naša organizacija, govorila o izkušnjah Jehovovih prič v nacističnih koncentracijskih taboriščih.

 Z Benom sva skupaj pionirala skoraj eno leto. Ko sva se zadnjič videla, mi je rekel: »Bodi borec, brat.« Ben je bil res goreč in vdan Bogu. Njegov zgled mi je pomagal, da sem bil še bolj odločen ostati v polnočasni službi.

Iz Gileada na Tajvan

 Potem ko sem nekaj let pioniral v avstralski divjini, sem bil povabljen, da služim kot okrajni nadzornik. To je pomenilo, da sem približno za en teden obiskal vsako občino in oddaljeno skupino v okraju. V naslednjih letih sem služil v štirih okrajih. Sem so spadale občine v Queenslandu in Novem Južnem Walesu. Nato me je leta 1971 doletela nepričakovana čast. Povabljen sem bil v 51. razred šole Gilead, misijonarske šole Jehovovih prič, v ameriški zvezni državi New York. Pet mesecev intenzivnega preučevanja Svetega pisma in spodbudnega druženja s sošolci in učitelji mi je pomagalo, da sem se pripravil na naslednjo nalogo – misijonarsko delo na Tajvanu.

 Devet bratov in sester iz našega razreda je bilo dodeljenih na Tajvan. Med njimi je bil tudi Ian Brown iz Nove Zelandije, ki je postal moj misijonarski sodelavec. O Tajvanu nisva vedela skoraj nič. Sploh nisva vedela, kje je, dokler nisva pogledala v atlas.

 Mislim, da ne bi moglo obstajati večje nasprotje, kot je avstralska divjina in Tajvan! Naš prvi izziv je bil jezik, in sicer kitajščina. Kar nekaj časa na shodih, ki so pomemben vir duhovne hrane, nisem nič razumel. Pa še z brati in sestrami se nisem mogel pogovarjati. Ta situacija je meni in Ianu pomagala razumeti, zakaj smo se v Gileadu toliko učili. To nama je, skupaj z rednim preučevanjem Svetega pisma in iskrenimi molitvami, pomagalo, da sva vztrajala. In čeprav nisva mogla dobro komunicirati s tamkajšnjimi brati in sestrami, sva bila spodbujena, ker sva videla, da imajo naju in Jehova zelo radi.

Učenje kitajščine

 Ko smo misijonarji prišli na Tajvan, smo imeli intenzivni tečaj kitajščine. Učila nas je sestra Kathleen Logan e iz Avstralije, ki je bila diplomantka 25. razreda šole Gilead. Popolnoma smo se posvetili jeziku. Svoje znanje smo začeli karseda hitro uporabljati, kot nam je bilo to naročeno. Za najin prvi dan na oznanjevanju sva si z Ianom zapomnila kratko predstavitev. Ko sva šla na področje, sva se pogovarjala, kdo bo prvi oznanjeval. Ker sem bil starejši, sem izkoristil to prednost in rekel, naj gre kar on. Stanovalec je bil videti zelo uglajen. Poslušal je, ko mu je Ian govoril neko mešanico kitajščine in angleščine. Na najino presenečenje naju je nato v tekoči angleščini vprašal, kaj želiva! Nekaj časa smo se pogovarjali in na koncu naju je spodbudil, naj se še naprej učiva kitajščino. Njegove besede so nama dale zagon, da bova še naprej borca, kot bi rekel Ben.

 Najino področje je zajemalo večji del glavnega mesta Tajpej. Večina ljudi še nikoli ni slišala za dobro novico, ker je tam živelo samo nekaj Jehovovih prič. To nama ni vzelo poguma in sva se z vso vnemo lotila dela. V tistem času sva na mesec pogosto razdelila na stotine revij. Res je, da so nekateri ljudje verjetno vzeli revije samo zato, da bi izvedeli, kdo smo in kaj jim želimo povedati! Vseeno sva naredila vse, kar je v najini moči, da bi sejala seme resnice, prepričana, da bo kakšno tudi obrodilo sad.

Najdem si življenjsko sopotnico

 V tistem času sem se spoprijateljil s sestro Wen-hwa, ki je bila Tajvanka. Ljubila je resnico in je ljudem z veseljem oznanjevala svetopisemsko sporočilo. Zato je številnim misijonarjem, tudi meni, pomagala, da bi še bolj obvladali jezik. V to sposobno sestro sem se zaljubil in leta 1974 sva se poročila.

 Wen-hwa je nam, misijonarjem, pomagala, da smo bili bolj učinkoviti na oznanjevanju. Pomagala nam je na primer razumeti običaje in razmišljanje Tajvancev. Prav tako nam je pomagala prilagoditi predstavitve ljudem na področju, saj je bila večina budistov in taoistov. Razširjeno je bilo čaščenje prednikov in večina ljudi še nikoli ni brala Svetega pisma niti ga ni videla. Zato smo se v svojih predstavitvah osredotočili na Stvarnika. Povedali smo, da mu je ime Jehova in zakaj smo lahko prepričani, da obstaja. Če je na primer kmet ali ribič rekel: »Glede hrane smo odvisni od nebes«, smo mu odgovorili: »Kdo je tisti, ki nam daje vso hrano? Ali ni to Bog, ki je vsemogočen, ki je naredil vse in ki je vreden, da ga častimo?«

 Sčasoma smo bili za svoj trud nagrajeni. Seme kraljestva je res našlo dobro zemljo v mnogih sprejemljivih srcih. Nekateri od teh svetopisemskih učencev so se zelo trudili premagati močno ukoreninjena napačna prepričanja in nesvetopisemske navade. Vendar jim je s pomočjo misijonarjev in drugih oznanjevalcev uspelo in so svoje življenje zelo izboljšali. (Janez 8:32) Veliko bratov je bilo kasneje postavljenih za strežne služabnike in starešine. Številni bratje in sestre pa so postali polnočasni služabniki. Nekateri od njih so služili v Betelu.

 Leta 1976 mi je bila zaupana odgovornost, da služim v tajvanskem podružničnem odboru, obenem pa sem ostal misijonar na področju. Leta 1981 sva bila z Wen-hwa povabljena v Betel, kjer sem še veliko let služil v podružničnem odboru. Minilo je že več kot 60 let, odkar sem začel s polnočasno službo. Več kot 50 let sem na Tajvanu in skoraj 50 let s svojo drago ženo. Moj nekdanji misijonarski sodelavec in prijatelj Ian Brown je ostal tukaj v polnočasni službi vse do leta 2013, ko je umrl.

 Z Wen-hwa se še naprej trudiva biti zelo zaposlena v Betelu, v občini in na oznanjevanju. Za vse to sva hvaležna Jehovu. Jehova mi je že kot fantu dal željo in moč, da mu služim iz vsega srca. Zdaj, ko sva z Wen-hwa že starejša, z nama ravna enako.