Rojena sem bila aprila leta 1951 v Nairobiju v Keniji. Moji starši so bili iz Indije in so pripadali sikhovski veri. Ker se je moj oče poročil s svojo ovdovelo svakinjo, je imel dve ženi. Moja mama, ki je bila njegova prva žena, pri tej odločitvi ni imela nobene besede. Mama in mačeha sta pogosto rodili otroke v približno istem času. Odraščala sem s sorojenci, s polbrati in polsestrami ter z bratranci in sestričnami. Vse skupaj nas je bilo sedem. Leta 1964, ko sem jih dopolnila 13, je moj oče umrl.

V iskanju pravice

 Med odraščanjem sem videla veliko prepirov in pristranskosti. Ko sem kasneje preučevala Sveto pismo, sem ugotovila, da je naše družinsko življenje podobno življenju Rahele in Leje. Opazila sem, da so moji družinski člani grdo ravnali s služabniki iz Kenije. Naučeni smo bili, da moramo na njih gledati kot na manjvredne. Moj oče je želel, da bi se spoprijateljili s sosedi, ki so bili iz Evrope. Rekel je, da se lahko od njih kaj naučimo. Zahteval pa je, da se ne družimo z Afričani, ker se po njegovem od njih ne da nič naučiti. Odvračal nas je tudi od druženja z ljudmi pakistanskega porekla, ker so veljali za naše sovražnike. Vedno sem imela močan čut za pravico, zato se nisem strinjala z očetovimi pogledi.

 Sikhizem sega v 15. stoletje, ustanovitelj te vere pa je bil Guru Nanak. Strinjala sem se z njegovimi nauki, tudi s tem, da obstaja samo en pravi Bog. Ampak zaradi krivic, ki sem jih videla v tej veri, sem začela razmišljati, da je z njo nekaj narobe.

 To pa ni edina stvar, ki me je begala. Ker je sikhizem obstajal komaj nekaj stoletij, sem se velikokrat spraševala: Kaj je bilo pred tem? Katero je bilo prvo čaščenje, ki ga je Bog odobraval? Doma smo imeli na stenah obešene koledarje s slikami desetih sikhovskih gurujev. Spraševala sem se: Kako sploh vemo, kako so izgledali? Zakaj bi se priklanjali pred podobami gurujev, kot je to delala moja družina in ostali, če pa so guruji sami zagovarjali čaščenje enega pravega Boga?

 Leta 1965, ko sem bila stara 14 let, smo se z družino preselili v Indijo. Življenje je bilo težko, ker smo imeli zelo malo denarja. Čez približno eno leto smo se postopoma preselili v Anglijo. Selili smo se po dva in dva v mesto Leicester.

 Pri 16 sem začela opravljati različna fizična dela in obiskovala večerno šolo, da bi nadaljevala šolanje, ki sem ga morala prekiniti. V službi sem opazila diskriminacijo. Delavci iz Anglije so bili na primer bolje plačani kot priseljenci. Moj občutek za pravico me je gnal, da sem se vključila v delavski sindikat. Organizirala sem, da so priseljenke stavkale, da bi dosegle enakopravnost glede plač. Hrepenela sem po svetu, ki bi bil pravičen.

Našla sem odgovor

 Leta 1968 sta na moja vrata potrkala dva moška, ki sta bila Jehovovi priči. Takrat sem se prvič srečala z Jehovovimi pričami. Obljuba, da bo Božje kraljestvo prineslo enakopravnost za vse, mi je bila takoj všeč. Eden od teh moških me je nato obiskal s svojo ženo. Začela sem preučevati Sveto pismo, pridružili pa sta se mi še moja sestra Jaswinder in polsestra Chani. Samo po šestih poglavjih smo bile prepričane, da je Jehova pravi Bog, da je Sveto pismo njegova Beseda in da lahko samo Kraljestvo zagotovi vsem ljudem resnično pravico.

 Toda v družini smo imele hudo nasprotovanje. Po smrti mojega očeta je moj polbrat postal glava družine. Mačeha ga je naščuvala proti nam. Moji mlajši sestri je brcal s čevlji z železno kapo. Vedel je, da sem stara 18 let in da bi lahko uveljavljala svoje pravice, če bi bil nasilen tudi do mene. Za sestri pa si je mislil, da lahko z njima dela, kar hoče. Enkrat je vzel Sveto pismo, iztrgal nekaj strani in jih zakuril. Sestrama jih je porinil v obraz in rekel: »Recita vašemu Jehovu, naj ugasne ogenj!« Takrat smo že obiskale nekaj shodov na skrivaj. Res smo želele služiti edinemu pravemu Bogu Jehovu. Vendar se nam je v teh okoliščinah to zdelo nemogoče. Tako smo začele načrtovati, da pobegnemo na varno, stran od doma. Kako?

 Na skrivaj smo začele varčevati denar, ki smo ga dobile za prehrano in avtobus, ter del moje plače, ki sem jo morala izročiti mačehi. Kupile smo tri kovčke, ki jih nismo imele v hiši, ampak nekje drugje. Postopoma smo jih polnile s svojimi oblačili. Maja leta 1972, ko je imela Jaswinder skoraj 18 let in smo prihranile 100 funtov, smo se z vlakom odpravile v Penzance na jugozahodu Anglije. Ko smo prispele tja, smo iz telefonske govorilnice poklicale tamkajšnje Jehovove priče. Bratje in sestre so nas toplo sprejeli. Našle smo različne službe, med drugim smo čistile ribe. Tako smo si lahko najele stanovanje.

 Preučevanje Svetega pisma smo nadaljevale s starejšim zakonskim parom, Harryjem in Betty Briggs. Septembra leta 1972, ko smo se še vedno skrivale, smo se krstile v majhnem bazenu v kraljestveni dvorani Truro. Chani je začela pionirati, z Jaswinder pa sva jo pri tem finančno podpirali.

Služenje tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev

 Čeprav sta bila Harry in Betty v poznih 80 letih, sta redno hodila oznanjevat na otočje Scilly, ki leži blizu jugozahodne obale Anglije. Njun zgled je v nas vzbudil željo, da naredimo nekaj podobnega. Zato smo po prej omenjenem pogovoru z bratom Skinnerjem leta 1973 vedele, kaj moramo narediti.

 Januarja leta 1974 smo kupile enosmerne karte za New Delhi v Indiji. Tam nam je brat Dick Cotterill dovolil, da smo kot gostje bivale v misijonarskem domu. Chani je redno pionirala, midve z Jaswinder pa sva oznanjevali precej več kot prej.

 Nazadnje smo bile poslane v zvezno državo Pandžab v severozahodnem delu Indije. Tam smo v mestu Chandigarh nekaj časa stanovale v misijonarskem domu, nato pa smo najele stanovanje. Septembra 1974 sem začela redno pionirati, leta 1975 pa sem bila povabljena, da služim kot posebna pionirka. Na oznanjevanju sem ugotovila, da se potrebuje veliko literature v pandžabščini. Tako bi se lahko še več ljudi učilo o Jehovovi ljubezni in pravici. Leta 1976 nas je vse tri indijska podružnica povabila, da bi pomagale prevajati literaturo v pandžabščino. Brez tipkalnih strojev ali računalnikov je bilo to delo zelo naporno. Besedilo smo prevajale in slovnično preverjale na roko. Nato smo delale v neki stari krajevni tiskarni, kjer smo besedilo črko po črko vstavljale v stroj.

Vesela kljub zdravstvenim težavam

 Naše okoliščine so se kar hitro spremenile. Jaswinder se je začela spoznavati z nekim bratom. Kasneje se je z njim poročila in preselila sta se v Kanado. Chani se je poročila z bratom nemških korenin, ki je živel v ZDA. Po poroki se je preselila k njemu. Jaz pa sem hudo zbolela in se oktobra 1976 vrnila v Anglijo. Moja mama in brat, ki nista bila nasprotna resnici, sta živela v mestu Leicester. Povabila sta me pod svojo streho. Diagnosticirali so mi Evansov sindrom – redko avtoimunsko bolezen, ki poškoduje krvne celice. Potrebovala sem različne oblike zdravljenja, med drugim so mi odstranili vranico. Morala sem nehati s pionirsko službo.

 Iskreno sem molila k Jehovu. Rekla sem mu, da bom spet pionirala, če bom dovolj zdrava. In tako je tudi bilo! Čeprav sem se zaradi bolezni včasih počutila zelo slabo, sem se leta 1978 preselila v mesto Wolverhampton. Po večini sem oznanjevala ljudem, ki govorijo pandžabščino. Na roke smo napisali vabila za shod in jih kopirali. Razdeljevali smo jih ljudem in jih vabili na javni govor. Sedaj ima Velika Britanija 5 občin in 3 skupine, kjer se govori pandžabščina.

 Britanska podružnica je vedela, da sem v Indiji prevajala v pandžabščino. Tako so me proti koncu 80-ih kontaktirali. Kot zunanja sodelavka sem začela sodelovati z londonskim Betelom. Pomagala sem pri oblikovanju znakov in programske opreme za izdajanje publikacij v pisavi gurmuki. Imela sem izčrpavajoč urnik. Morala sem se preživljati, skrbela sem za mamo, ki ni živela v moji bližini, in še v Betel sem se vozila. Ampak res mi je bilo lepo, da sem lahko delala v Betelu.

 Septembra 1991 sem bila povabljena, da služim v Betelu in prevajam svetopisemsko literaturo v pandžabščino. To povabilo je prišlo kot strela z jasnega. Nisem se počutila sposobne, bila sem bolna in presegala sem starostno mejo za nove betelčane. Ampak Jehova mi je kljub temu dal to čudovito priložnost. V Betelu sem delala z veseljem, moje zdravstvene težave pa so se nadaljevale. Velikokrat sem se srečala z vprašanjem krvi v povezavi s kemoterapijo in drugimi zdravstvenimi postopki. Moji hematologi so bili zelo začudeni nad tem, kako hitro sem okrevala. Zato so me povabili v neko večjo londonsko bolnišnico na seminar, kjer je bilo prisotnih okoli 40 različnih medicinskih strokovnjakov. V 10 minutah sem pred vsemi pojasnila, zakaj ne sprejemam krvi. Nato pa je sledila razprava z vprašanji in odgovori, ki jo je vodil brat iz bolnišničnoinformativnega oddelka.

 V teh težkih časih sta mi moji sestri Jaswinder in Chani ljubeče stali ob strani. Poleg tega sem zelo cenila podporo in prijaznost betelske družine in drugih bratov in sester. V vseh teh preizkušnjah mi je Jehova dajal moči, da sem lahko vztrajala na svoji dodelitvi. (Psalm 73:26)

Jehovov blagoslov bogati

 V zadnjih 33 letih v Betelu sem lahko spoznala resničnost besed: »Izkusite in spoznajte, da je Jehova dober.« (Psalm 34:8; Pregovori 10:22) Navdihujejo me zgledi starejših, ki so zvesti Jehovu. Vesela sem, da so mnogi, s katerimi sem preučevala Sveto pismo, postali goreči Jehovovi služabniki. Imam dobre odnose z najbližjimi sorodniki. Moja mama in brat nista Jehovovi priči, ampak mama mi velikokrat reče: »Ti si res predana Bogu.« In ko sem se ponudila, da bi zapustila Betel in skrbela za ostarelo mamo, je moj brat rekel: »Opravljaš dobro delo. Ostani tam.« Čeprav moja mama živi v domu za ostarele, ki je daleč stran od Betela, jo obiščem kolikor se le da pogosto.

 Vedno, ko se srečam s kakšno preizkušnjo, si rečem: Kamal, ne boj se. Jehova te ščiti. Tvoja nagrada bo zelo velika. (1. Mojzesova 15:1) Hvaležna sem Jehovu, »pravičnemu Bogu«, da me je opazil že kot mlado punco in moje življenje zapolnil s smiselnim delom. (Izaija 30:18) Veselim se časa, ko »ne bo noben prebivalec rekel: ‚Bolan sem.‘« (Izaija 33:24)