Odraščala sem na majhni, samooskrbni kmetiji z mamo, očetom, bratoma in sestrama. Imeli smo piščance, prašiče in krave. Morali smo veliko delati, ampak smo bili srečni.

 Hodili smo v Metodistično cerkev. Oče je zelo lepo pel, zato je z zborom obiskoval okoliške cerkve, in pogosto sem šla z njim. Cerkve so bile velike kamnite zgradbe, ki so bile pozimi zelo hladne. Oče je stal spredaj in pel, jaz pa sem morala sedeti zadaj, ker so bile sprednje klopi rezervirane za vplivne ljudi. Kljub temu sem uživala, ko sem ga poslušala.

 Vsako soboto nas je obiskala očetova mama, ki sem jo klicala babi. Ko sem bila stara okoli 16, je na žalost umrla. To me je povsem potrlo. Zanimalo me je, kje je in ali jo bom še kdaj videla. Zato sem večkrat obiskala žensko, ki je trdila, da se lahko pogovarja z mrtvimi. Njen dom je bil hladen, mračen in srhljiv. Hotela sem samo izvedeti, kje je babi, ampak mi tega ni znala povedati.

 Nekaj let kasneje me je očetov sorodnik, ki je bil Jehovova priča, povabil na shod. Čeprav sem slišala, da Priče verjamejo v čudne stvari, sem vabilo sprejela. Na shodu mi je prijazna ženska ponudila svetopisemski tečaj. Tako sem začela spoznavati Jehova. Sprva sem uporabljala prevod King James Version, ker mi je mama rekla, da prevod, ki ga uporabljajo Priče, ni točen. Kmalu pa mi je postalo jasno, da to ne drži.

 To, kar sem se naučila med preučevanjem Svetega pisma, mi je bilo zelo všeč. Še posebej navdušena sem bila, ko sem izvedela, da babi samo »spi« v grobu in da jo bom spet videla, ko bo obujena! a Ugotovila sem, da skoraj nič ne vem o Bogu ali Svetem pismu. Pa tudi moj oče, ki je dolga leta hodil v cerkev, sploh ni poznal Boga. Velikokrat smo peli cerkveno hvalnico »Guide Me, O Thou Great Jehovah« (kar pomeni »Vodi me, o Veliki Jehova«), pa se nam ni niti sanjalo, komu pojemo.

Poroka in nasprotovanje

 Moj fant Ian se je začel zanimati za resnico in preučevati Sveto pismo. Naredil je nekaj sprememb in celo nehal kaditi. Poročila sva se septembra 1971. Kmalu zatem je bila najina vera preizkušena, ko je nepričakovano umrla moja tašča. Družinski člani in tesni prijatelji so želeli, da se udeleživa druženj, povezanih s pogrebom. Tam so mnogi kadili in popivali. Ian se je znašel v skušnjavi, da bi se jim pridružil.

 Žal je podlegel pritisku in vedno težje mu je bilo upoštevati to, kar se je učil. Poleg tega je začel izpuščati tečaj in shode. Jaz pa sem uživala v preučevanju Svetega pisma, na shodih in oznanjevanju. Krstila sem se 9. marca 1972 in Ian je bil prisoten. Postopoma pa mi je začel nasprotovati. Najprej ni več želel videti naših publikacij. Potem je hotel, da neham oznanjevati. Nazadnje pa je vztrajal, naj grem za rojstne dneve in božič z njim v bližnjo pivnico. Iz spoštovanja do njegovega glavarstva sem občasno šla z njim. Ampak pazila sem, da ne bi sodelovala pri čemer koli, kar Jehova sovraži. b Včasih sem šla na stranišče in vedno znova prosila Jehova, naj mi pomaga ostati zvesta in ohraniti čisto vest. Čutila sem, da mi je vedno stal ob strani!

 Rodili so se nama trije sinovi: Philip, Nigel in Andrew. Mož je bil veliko zdoma, ker je bil voznik tovornjaka. Zelo sem se trudila, da bi bila dobra žena. Hkrati pa sem skušala za Jehova narediti kar največ. Oznanjevala sem, ko moža ni bilo doma, tako da sem lahko ob vikendih preživljala čas z njim. Pazila sem, da pred otroki nisem nikoli negativno govorila o njem.

 Večkrat sem s prijatelji iz občine obiskala starša in sčasoma sta jih vzljubila. Ko je neki brat iz občine umrl, je mama prišla na pogreb v kraljestveno dvorano. Nedolgo zatem so mama, oče, moj brat Stanley in njegova žena Averil začeli preučevati Sveto pismo in se krstili.

 Stanley in Averil sta imela sina in hčerko. Z Averil sva uživali na oznanjevanju skupaj z otroki. Ker nobena od naju ni imela avta, sva prehodili veliko kilometrov in pri tem potiskali otroški voziček. Kljub temu sva bili zelo veseli. Andrew je bil v vozičku, Nigel je sedel na zgornjem delu vozička, Philip pa se je držal ročaja in hodil zraven.

Vzgajanje otrok

 Z Ianom sva dobila še dva otroka: Caroline in Debbie. Odločena sem bila, da bom otrokom pomagala spoznati Jehova in mu služiti. Po svojih najboljših močeh sem se trudila upoštevati vsak nasvet iz Svetega pisma, namenjen staršem. Posvetila sem se Jehovu in otrokom sem želela pokazati, da to zaobljubo jemljem resno. Zato sem vedno ubogala Jehovove smernice.

 Ena izmed prvih svetopisemskih vrstic, ki sem se jih naučila na pamet, je 1. Korinčanom 15:33, kjer piše: »Slaba družba pokvari dobre navade.« Neka sestra je na zboru povedala, da je svoje otroke spodbudila, naj »sošolce pustijo v šoli«. Ta nasvet sem si vzela k srcu, ampak ni bilo vedno enostavno. Včasih so se fantje izmuznili od doma, da bi igrali nogomet s sošolci. Nekateri od njih so bili prijetni, ampak niso služili Jehovu, kar se je odražalo v njihovem govorjenju in vedenju.

 Enkrat sem fantom rekla, da lahko po šoli jaz z njimi igram nogomet. Ampak to ni bila dobra ideja, ker mi sploh ni šlo. Vseeno nisem obupala. Še naprej sem jim pomagala modro izbirati družbo. Nazadnje so našli načine, kako se zabavati, ne da bi se družili s tistimi, ki ne služijo Jehovu.

 Še ena vrstica, ki sem jo imela vedno v mislih, je 1. Janezovo 2:17, kjer piše: »Svet mineva in njegove želje prav tako, kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane za večno.« Zavedala sem se, da bo Satanov svet minil, zato sem želela otrokom pomagati, da si postavijo duhovne cilje in razveseljujejo Jehova vso večnost. Tudi v manjših težavah sem molila za pomoč in vodstvo sem vedno našla v Svetem pismu. Ko sem otrokom pokazala, kaj pravi Božja Beseda, so razumeli, da ti nasveti niso moji, ampak od Jehova. Spodbujala sem jih z besedami in zgledom, kar je prineslo dobre rezultate. Na primer, že od malih nog je imel vsak od njih svoje ponovne obiske. To jim je prineslo veliko veselja.

 Vedela sem, da je obiskovanje shodov zelo pomembno. V nekem obdobju pa sem opazila, da so otroci na shodu med tednom utrujeni. Zato sem na dan shoda po šoli šla po njih in jim pripravila lahek obrok, potem pa smo vsi skupaj malo zadremali. Problem rešen! Shod smo izpustili samo, če je bil kdo od nas bolan. Pa še takrat smo doma obdelali gradivo. Televizijo so lahko gledali šele po tem. Včasih pa je Ian nepričakovano prišel domov. Takrat smo hitro skrili knjige in prižgali televizijo.

 Zelo smo se trudili, da smo redno imeli družinsko čaščenje. Med drugim smo se pogovarjali o Betelu in o tem, v katerem oddelku bi otroci želeli delati.

Naš cilj je bilo pioniranje

 Najstarejšemu sinu Philipu so pri 16 letih ponudili, da kot avtomehanik dela polni delovni čas. Hkrati pa je imel možnost čistiti okna za skrajšani delovni čas. Ideja o čiščenju oken mu ni bila všeč, zato je pojasnil, da želi delati polni delovni čas in prispevati k družinskemu proračunu. Povedala sem mu, da je oče odgovoren, da poskrbi za družino, ne pa on. Poleg tega smo vedno imeli vse, kar smo potrebovali. Poudarila sem, da bo s krajšim urnikom lahko takoj začel pionirati.

 Philip je takoj po šoli začel redno pionirati, jaz pa sem pomožno pionirala. Ko je tudi moj drugi sin Nigel po končani šoli začel redno pionirati, sem se mu pridružila še jaz. Upala sem, da bom lahko vztrajala vsaj eno leto in tako podpirala sinova ter obiskala Pionirsko šolo. Kasneje sem res šla v Pionirsko šolo skupaj z Nigelom.

 Že od vsega začetka sem uživala v pioniranju. Vedela sem, da s tem dajem dober zgled otrokom. Jehovu sem hvaležna, da lahko pioniram že 35 let. Če bi mož vedel, da to delam, bi mi skušal preprečiti. Ampak za oznanjevanje sem se vedno dogovarjala med tednom, ko je bil na poti. In potem sem imela čas za njega, ko je bil doma.

 Kasneje je Nigel dal prošnjo za Betel in bil sprejet. Zaradi odlične družbe in šolanja je postal zares duhovna oseba. Philip in Andrew sta bila povabljena v Strežnospopolnjevalno šolo c. Zdelo se mi je, da sta tja šla kot otroka, vrnila pa sta se kot odrasla moška. (1. Petrovo 5:10) Jehova svojemu ljudstvu ponuja fantastično izobraževanje! Njemu in njegovi organizaciji sem zelo hvaležna za šolanje, ki so ga prejeli moji sinovi.

Težki izzivi

 Skozi leta sem doživela več težkih izzivov. Zelo me je prizadela moževa nezvestoba. Po 33 letih me je zapustil in šel živet z drugo. Hudo mi je bilo tudi, ko sta se moja starša postarala. Žal je oče marca 1997 umrl in mama je ostala sama. Brez očeta je bila žalostna in osamljena. Poleg tega ni imela izpita za avto, zato sem jo pogosto poklicala in povabila, da se skupaj odpeljeva na ponovne obiske. Po nekaj letih je tudi ona začela pionirati. To ji je dalo občutek, da je še vedno koristna. V tem delu je zvesto vztrajala deset let, vse do svoje smrti.

 Ni bilo enostavno vzgojiti pet otrok v resnici. Jasno mi je bilo, da morajo sami izbrati, ali bodo služili Jehovu ali ne. Nisem se mogla odločiti namesto njih. Lahko pa sem se odločila, kaj bom jaz naredila. Trudila sem se ubogati Jehovove smernice in otroke po najboljših močeh poučevati z besedami in zgledom. Ponosna sem, da so se odločili služiti Bogu. d Jehova mi jih je res pomagal vzgojiti!